Grebensko prečenje Pelcev

Smer: Zadnja Trenta, Škrbina za Gradom (alpinistični vzpon)
Datum: 19. 9. 2020

Dvatisočak:

36. Pelc nad Klonicami (2442 m)

37. Veliki Pelc (2388 m)

38. Srednji Pelc (2338 m)

39. Zadnji Pelc (2315 m)

Ob petih zjutraj sva se s kolegom odpravila z izhodiščne točke, nebo so še osvetljevale zvezde. Z lučko na glavi in vsak s predelovanjem svoje zaspanosti, sva zakorakala v gozd proti Zavetišču pod Špičkom. Vsake toliko časa je tišino predrlo oglašanje jelenov. Po nekaj urah hoje, ko se je že zdanilo, se je odprl lep pogled proti grebenu Pelcev. Današnji plan! Na Zavetišču hitra malica in nato po melišču do izhodiščne točke.

Ob sončnem vzhodu

Pogled na Pelce 

 

Zavetišče pod Špičkom 

 

Smejoča markacija na poti 

 

Proti dolini

Od tukaj dalje je bilo na vrsti plezanje. Greben se pleza težavnosti II, po nekod pride blizu III, do prvega dvatisočaka sva se dvakrat spustila z abzajlom. S Pelca nad Klonicami se je odprl razgled na sosednje vrhove. Malo naprej je bila jasica, trave so se že začele barvati v rumene jesenske barve. Travnat balkon je bilo potrebno izkoristiti, zleknila sem se in nekaj časa uživala v čudovitem razgledu iz improvizirane dnevne sobe.

 

 

Proti skali, začetek plezanja.

 

Lepši del

 

 

Abzaj 

 

Na vrhu Pelca nad Klonicami 

Ker so dnevi vedno krajši, pred nama pa je bil še cel greben, je bilo treba kmalu nadaljevati. Greben je ves čas zelo izpostavljen in mestoma izjemno ozek. Na vsaki strani zevajo globine.

 

Venček planik

 

Pogled iz dnevne sobe 

 

Pred Zadnjim Pelcem še malo daljši abzajl. Čakal je še vzpon na zadnji dvotisočak. Tale pa je bil prava preizkušnja. Potrebno je bilo plezati po strmem, s travami zaraščenem in prepadnem terenu. Napačen stop ali prijem pa bi v dolini imeli mleto meso. Pobočje Zadnjega Pelca je preraščeno s travami in posuto s krušljivimi kamni. Prej občdujočo trentsko travo sem sedaj kar nekajkrat preklela in pogrešala trdo skalo za oprijem. Stopala sem na majhne terasice ter se za ravnotežje držala travnatih bilk, saj drugega ni bilo. Prava preizkušnja, kjer ti glava ne sme odpovedati in si ne moreš dovoliti, da bi zmrznil od odrenalina, ki se pretaka po krvi.

 

Proti Bovcu 

 

Prečenje grebena

 

Končno sem bila na vrhu! Čakal je le še sestop. Po isti smeri do škrbine, kjer sem prej abzajlala.

 

Dogodivščine pod vznožjem pa še ni bilo konec. Čakale so naju še debele štiri ure po brezpotju proti Planini Zapotok ter avtu. Najprej sva po skalnatem terenu iskala možice, ki jih kar ni bilo. Zato sva se odločila slediti občutku. Prišla sva do visokih trav, ki so segale do kolen. Kar nekaj časa sva hodila po travah, pod katerimi so bile luknje, gležnji pa so se ob stopih neprijetno zvijali. Iz trav sva prešla v gozd. Ko je sonce začelo prehajati v svoj spanec, sva le našla markirano pot, kateri sva sledila vse do avta.

 

Še en pogled na Zadnji Pelc

 

Grebensko prečenje Pelcev je ena zahtevnejših tur, ki sem jih naredila. So bili pa užitki poplezavanja po gamsjem svetu toliko večji. Izpostavljenost na grebenu je ves čas velika, celo pot je potrebna zbranost, pogosto varovanja ni mogoče postaviti, celotno prečenje z izhodišča pa vzame 10 do 13 ur. Vsekakor pa gorska poslastica za vse ljubitelje brezpotji!

Kralj gora

Smer: Vršič
Datum: 13. 9. 2020

Dvatisočak:

35. Jalovec (2645 m)

Jalovec ne slovi zaman po imenu Kralj gora. Poleg tega, da je šesta najvišja gora v naši kokoški, se z njega razprostirajo fantastični razgledi in nanj vodijo le zahtevne poti, ki jih spremljajo čudoviti zapisi na skalah. Po napornem delovnem tednu je to pot, ki te prav napolni.

Še ob trdi temi, ko je na nebu svetil krajec lune in so se lučke najbolj zagnanih že podile v ostenju Prisojnika, sem z Vršiča pričela svojo pot proti Jalovcu.

 

 

Pred vzhodom že na izhodišču

 

Pogled nazaj proti Vršiču

 

Pot se sprva malo spusti in poteka po gozdu. Ves čas nas spremljajo razgledi na sosednje dvatisočake. Do Jalovške škrbine gre brez težav, le nekaj klinov in zajl je potrebno premagati. Višje pa se vsak pohodnik sooči z lažjo plezarijo. Varovanja na posameznih delih skoraj ni, vendar kljub temu veščemu pohodniku pot ne bi smela delati težav. Po nekaj minutah plezalnega vzpona, sem prišla do grebena, ki sem ga prečila vse do vrha. Na poti so me spremljali srčni napisi, ki prav prijetno narišejo nasmeh na obraz.

 

Prvi razgledi 

"Gore v srcu, duša svobodna. Samo nebo je meja." Eden izmed ljubših.

 

Malo pred škrbino.

Sonček za sončkasto pot na Jalovec.

 

Razgled s škrbine.

"Lepota gora, to je Slovenija. Jalovec pa Kralj gora."

 

Razgled med poplezavanjem.

"Hodi v planine, dokler je še čas. Ker prišel bo čas, ko ne bo več čas in kmalu bo ta čas!"

Očitno je kar nekaj planincev izkoristilo sončno nedeljo in hitro krajšajoče dneve, saj je bilo na vrhu pravo malo človeško mravljišče. Po užitku v dih jemajočih razgledih in krajši malici, sem se namenila proti Zavetišču pod Špičkom. Tam zopet krajši postanek ter povratek proti Vršiču. Od Špička se kamnita steza kmalu zopet spremeni v mehko gozdno podlago.

 

 

Na vrhu, v ozadju Mangart. 

"Življenje je prepad in je gora."

Oblaki pod nami.

 

Gamsja družina ob poti pod Špičkom.

 

Melišče, v daljavi Zavetišče pod Špičkom.

 

"Vse umre, le gore so večne."

 

Jalovec je ena izmed lepših gora, ki nosi nek poseben čar. Definitivno lahko rečem, da se je brez težav uvrstila v enega izmed meni ljubših dvatisočakov!

 

 

"Živi za danes. Smej se. Srečno!"

 

 

Po treh Stolih do Vajneža

Smer: Valvasorjev dom pod Stolom

Datum: 5. 9. 2020

Dvatisočak:

31. Mali stol (2198 m)

32. Stol (2236 m)

33. Potoški Stol (2014 m)

34. Vajnež (2114 m)

Po nekaj tedenski odtegnitveni krizi brez dvatisočakov sem se zopet odpravila proti Gorenjski, proti dvatisočaku Stolu. Zgodaj zjutraj sem že tretjič stala v Završnici in opazovala načrtovan vrh. Prvič me je pregnala nevihta, drugič pa se je vrh kopal v oblakih, zato sem pot takrat opustila - grebensko prečenje pač ni užitek brez razgleda. Pravijo, da gre v tretje rado in res je, tokrat sem vrh le osvojila.

 

Valvasorjev dom

 

Počitek z metuljčkom na roki

 

Bodeča neža ob poti.

Na nebu ni bilo niti enega oblačka, še ob rosnem jutru pa sem se po Žirovniški poti odpravila proti Stolu. Shojene skale so drsele od rose, na poti se je gnetlo mravljišče ljudi, vroče sonce pa dodalo nekaj stopinj k že tako toplemu ozračju. Ob vzponu sem komaj čakala, da prispem na vrh ter se poženem po grebenski poti, kjer takšne gužve ni več bilo.

 

Mali stol s Prešernovo kočo

 

 Razgled proti Julijcem

 

Prvi osvojeni dvatisočak je bil Mali Stol s Prešernovo kočo pod vrhom. Kratek počitek, nato pa sem nadaljevala proti Stolu od koder se je odprl čudovit pogled proti Avstriji. S Stola sem nadaljevala proti Potoškemu stolu. Na shojeni in lepo markirani poti me je spremljala veriga Julijcev v varnem zaledju Triglava. Od Potoškega Stola do Vajneža pot poteka po travnatem tepihu, pa sem pičila kar bosa s čevlji v rokah.

 

Ob poti

 

Na Stolu

 

Potoški Stol

 

 Grebensko prečenje, pogled proti Stolu.

 

Na Vajnežu, daleč pred trumo ljudi, sem izkoristila čas za užitek ob beketanju ovc in čudovitem razgledu. Z vrha me je pregnal čas, ki je oznanjal, da bo pred temo potrebno priti še v dolino. Pa sem jo mahnila nazaj proti Valvasorju, v mislih pa že kovala nove načrte na dvotisočake, da izkoristim še nekaj vikendov do snega.

Vajnež

 

Veriga Julijcev pod budnim očesom našega očaka.