Velikonočni zen

Smer: Planina Ravne

Datum: 4. 4. 2021

Dvatisočak:

60. Veliki Vrh/Veža (2110 m)

61. Velika Zelenica (2114 m)

62. Molička Peč (2029 m)

Medtem ko so normalni ljudje na nedeljsko praznično jutro še spali, sem se jaz odpravila v svojo cerkev - gore. Avto sem pustila 30 minut nižje od izhodišča, saj je bila cesta dalje zaradi snega neprevozna.

Že na samem začetku sem gladko zgrešila pot in jo proti Dleskovcu ubrala kar po brezpotju. Na poti sem se nekajkrat borila z ruševjem, ki pa sem ga kljub vsemu uspela preplezati. Vsaj snežna odeja se ni pretirano vdirala. Po večjem ovinku lutanja sem le prišla na planino pod Dleskovcem ter se povzpela še na ta hrib, ki je nekaj nižji od ciljnih dvatisočakov.

Tudi od tukaj sem nadaljevala po brezpotju. V stilu naprej. Najprej sem se namenila na Veliki Vrh. Za vzpon sem izbrala osrednjo širšo grapo, ki ni bila preveč strma. Do vrha je v srpentinah šlo kar hitro. Na vrhu pa sem si privoščila velikonočni zajtrk. Po grebenu sem nadaljevala na Veliko Zelenico, od tam pa sem nameravala še na Moličko Peč. Ker pa so bile opasti prevelike, grebensko prečenje ni prišlo v poštev. Vrnila sem se do sredine grape, po kateri sem se vzpela in se odpravila po pobočju proti Molički Peči.

Borba z ruševjem

Ob vzponu

Veliki Vrh

Razgled proti Ojstrici

Prečenje pobočja se je kaj kmalu spremenilo v 40-45° strmo pobočje (sem izmerila) zalito z ledom in v spodnjem delu nekaj deset meterskim skalnim skokom, ki se je končal z večjo vrtačo. Ob zdrsu bi padec najbrž postal kar usoden. Hoja se je spremenila v plezalno prečenje pobočja. Po približno sto metrih se je teren znova uravnal, adrenalin je popustil, jaz pa sem se odpravila dalje.

Pobočje

Proti Molički Peči

Molička Peč

Na področju Moličke Peči je ogromno vrtač in podzemnih jam, zato previdnost ni odveč. Kar nekaj tako globokih vrtač sem morala obhoditi okoli. Pod vrhom zadnjega dvatisočaka še nekaj borbe z ruševjem in bila sem na vrhu.

Ob sestopu sem pri jamarskem bivaku naredila krajšo malico, nato pa sledila smučinam, ki so peljale proti izhodišču. Še po drugi strani sem obhodila Dleskovec, ob poti videla ostanke plazu ter starejšo plazovino prečila tudi sama.

Nazaj proti izhodišču

Planina Ravne

Relativno lahka tura se je zaradi vandranja po brezpotjih, občasno vdirajočega snega in dokaj zahtevnega prečenja pobočja, na koncu spremenila v fantastično deset urno gorsko pohajkovanje. Lahko rečem le, da so bila pričakovanja današnjega dne presežena, velika noč pa več kot kvalitetno preživeta.

Življenje v dnevu

Smer: Vršič

Datum: 31. 3. 2021

Dvatisočak:

57. Mala Mojstrovka (2332 m)

58. Velika Mojstrovka (2366 m)

59. Zadnja Mojstovka (2354 m)

Noč je bila kratka pa sem vseeno spala kot dojenček. Že na vse zgodaj sem se zbudila kot otrok v pričakovanju. Sedla sem v avto in prekipevala od otroškega veselja in radosti. Napovedano vreme je bilo namreč brez oblačka, prijetno toplo. V službi sem dobila dopust in navdušeno odhitela proti Vršiču. Zadnji dan pred ponovno omejitvijo gibanja je bilo potrebno izkoristit in sem se namenila na Mojstrovke. Očitno nisem edina tako entuziastično nameravala izkoristiti zadnji dan svobode, saj se je na poti trlo ljudi, ki so si z enakim namenom kot jaz v službi izborili dopust.

Sončni vzhod

Proti grapi

Otroška iskrivost se je na Vršiču le še razplamtela. Gore! Gremo! Akcija! Kot najstnik v puberteti sem se nepremišljeno zagnala v grapo proti Mojstrovkam. Trmoglavo sem postavljala nogo pred nogo. Sneg je bil kljub prijetno visokim temperaturam trd. Ujela sem tudi sončni vzhod. Končno, po dolgem času! Imela sem občutek vsemogočnosti.

Najprej sem se odpravila na Malo Mojstrovko, turno smučanje je bilo v razcvetu, temu primerno pa tudi obiskan vrh. Malo sem počila ter se odpravila dalje še proti Veliki Mojstrovki in Zadnji Mojstrovki.

Razgled

Na Mali Mojstrovki

Iz Male Mojstrovke proti Veliki

Greben je bil deloma izpostavljen, deloma kopen. Zaradi prepadnosti terena sta nepremišljeno zagnanost zamenjala razum ter previdnost, kakor se to zgodi pri odraščajočem človeku. Nikamor se mi ni mudilo. Na enem odseku je bilo potrebno preplezati krajši skokec.

Naprej

Želela sem skočiti še na Travnik, vendar sem zaradi vedno bolj južnega in vdirajočega snega ter visokega izpostavljenega skoka to misel premišljeno opustila.

Na vsakem od vrhov sem uživala v norih razgledih, ki jih besede in slike težko opišejo, če tega ne doživiš sam. V tišini sem sedela na skali in zrla proti snežnim skalnim gmotam, ki so se poskušale dotakniti sinje modrega neba. Sreča ... 

Sreča, takšna, da bi lahko jokal.

Nekje med uživancijo na vrhu me je spreletela boleča misel. Nekoč se bo treba vrniti v dolino. Kot se končajo vse stvari, se bo končal tudi moj izlet. Z nekoliko grenkim priokusom sem stopala nazaj proti avtu. Sneg se je že pošteno ugrezal.

Z vsakim korakom dlje od sanj, dlje od preteklosti. Ozrla sem se nazaj in se nasmehnila, kot da me je zajel val modrosti, ki jo ljudje v zrelih letih dobijo z izkušnjami. Hvaležna, da je v mojem življenju nekaj tako pomembnega, čemur je težko reči: na svidenje.

Noro

Greben Pece

Smer: Koprivna

Datum: 27. 3. 2021

Dvatisočak:

56. Končnikov vrh (2109 m)

       Veška Kopa (2074 m) - avstrijski vrh

       Bistriška Špica (2113 m) - avstrijski vrh

Ura zamujena, ne vrne se nobena. In ravno zato sem se ob petih zjutraj že veselo peljala proti Peci.

Ob izhodišču

 

Pot iz Koprivne že nekaj dni ni bila shojena, zato se stopinj skoraj ni videlo. Sledila sem markirani poti in uživala v naravi. Nad gozdno mejo je bilo rušje še zmeraj prekrito s snegom. Veselo sem štancala svojo pot po zasneženih poljanah. Sem šla kar po svoje, saj ni bilo nič shojeno.

Ob poti proti vrhu se je odprl izjemen pogled na Olševo, Raduho in del Kamniško-Savinjskih Alp. Prav nasmejala sem se, ko sem se spomnila, da sem prehodila že vse do koder je seglo oko.

Vsakič znova preseneti

Svojo pot proti vrhu

Po nekaj urah hoje in gaženja po snegu nad ruševjem sem prispela do Končnikovega vrha. Ta dan je bil edini cilj, saj je bila vremenska napoved nekoliko slaba. V resnici pa je bila cela šajba. Na vrhu sem se odločila, da jo mahnem na obisk še v Avstrijo. Odpravila sem se proti avstrijskima dvatisočakoma, Veški Kopi in Bistriški Špici. Kordeževo Glavo, ki je prav tako v grebenu Pece, pa sem tokrat izpustila. Do dvanajste ure sem stala že na tretjem dvatisočaku. Snežna podlaga je bila super, zato se nisem opremljala s hladnim orožjem, derezami in cepinom.

Končnikov vrh.

Prvi avstrijski

Drugi avstrijski

Na vseh treh vrhovih je močno pihalo, razgled pa je bil prav prijeten. Nisem se dolgo zadrževala, pičila sem nazaj proti izhodišču. Sonce je snežno odejo lepo segrelo, imela sem občutek, da hodim po snežni čežani. Sledila sem svojim stopinjam proti markirani poti. Vsak tretji korak se mi je globoko vdrlo. Če bi imela jajca, bi me mogoče zaustavila na površju in bi se mi vdiralo samo do tam. Tako pa sem kar nekajkrat pristala v snegu do popka. Pa sem se vlekla in kopala nazaj na površje. V nekem delu, ko se je sneg pošteno prediral na vsakem koraku in sem imela dovolj snega v čevljih in hlačah, sem šla kar po vseh štirih, saj sem tako prerazporedila svojo težo in se je manj udiralo. Hja, znajt se je treba.

Po svojih sledeh nazaj

Do popka

Ob poti

Smer: Sveti Janez Krstnik na Ojstrici

Vrh: Košenjak (1522 m)

Malo pred drugo uro sem že bila nazaj pri avtu. Ker ni bilo ne duha, ne sluha o napovedanem slabem vremenu, sem se na poti nazaj odpeljala še do Košenjaka ter skočila na vrh. Luškan hribček, za regeneracijo po grebenskem prečenju Pece.

Nazaj sem prišla ravno ob zahodu. Fantastičen dan, lepi razgledi in osem debelih ur hoje je bilo za mano.

Na Košenjaku

Skoraj že nazaj

Plezalni vzpon na Brano

Smer: Šija (alpinistični vzpon)
Datum: 30. 5. 2020

Dvatisočak:

7. Brana (2253 m)

Vsekakor je bil ta vzpon eden izmed boljših gorskih potepanj. Z idejo o vzponu na Brano čez Šijo sem se poigravala odkar mi jo je predstavil kolega. Zato sem morala izkoristiti priložnost, ko se mi je le-ta ponudila. Vzpon mi ne bo ostal v spominu toliko zaradi gore same, kot zaradi izbire dostopne smeri.

Pot na Brano čez Šijo.

Ob svežem jutru start iz Jermance do Kamniškega sedla. Tam krajša malica, nad sedlom so se začeli delati oblaki, zato se vrha ni videlo, med potjo je celo začelo naletavati nekaj snega. Veter je prav močno zavijal, zato so bile za nadaljevanje poti potrebne rokavice in skoraj zimska bojna oprema. Zaradi kombinacije težavnosti ture in vremenskih razmer sem nekoliko oklevala, vendar se kljub temu podala proti vrhu - ura je bila še zgodnja, nevihte pa tudi niso bile napovedane.

Naročilo za sonce očitno ni bilo sprejeto.

Tu gor bo treba.

Plezanje po Šiji (II-III, 200 m) je večinoma II. stopnje navzgor, skala pa je prav lepo razčlenjena za stope in oprijeme. Po preplezanem delu je sledil sprehod po grebenu, ki pa je na nekaterih mestih izpostavljen in zato ni ravno primeren za vrtoglave. Smer je name naredila kar pošten vtis.

Vrtoglavi pogled navzdol.

 

Poplezavanje dol.

 

In gor, še malo do grebena.

Ko sem prispela na vrh, so se oblaki nekoliko razkadili, odprl se je lep pogled na Logarsko dolino na severni strani. Razkrili pa so se tudi sosednji vrhovi Turska Gora, Rinke, Mrzla Gora, Krofička, Ojstrica in Planjava.

Povratek po pohodni poti na Kamniško sedlo in nazaj v dolino.

Vrh.

Koroški dvatisočak Kralja Matjaža

Smer: Rudnik v Topli
Datum: 30. 4. 2020

Dvatisočak:

5. Peca (2125 m)

Karantena se je končala, zato je bilo potrebno naslednji dan proslaviti z vzponom na dvatisočaka. Tokrat me je pot vodila na Koroško, vzpon na Peco. Konec dvomesečne hibernacije ob prepovedi prehajanja občin mi je dal zagon, kljub slabi vremenski napovedi.

Do vrha me je čakalo 3 ure in 30 minut hoje, vendar sem vzpon na vrh zaradi zagnanosti skrajšala za eno uro. Sama pot do vrha je lahka, lahko pa se izbere tudi zahtevnejša plezalna pot. Ptičje petje v gozdnih krošnjah mi je dalo nove energije.

Ker je bila vremenska napoved malo slabša, sem se odločila za lažji dostop mimo Doma na Peci.

Na vrhu se je sonce skrilo za meglo, vendar je bilo veselje ob doseženem vrhu po dolgem času toliko bolj sladko. Za trenutek so se celo oblaki razblinili in pokazali so se najbližji sosednji vrhovi.

Ob povratku pa še skok v jamo Kralja Matjaža. Brada še zmeraj raste.

V megli, tokrat brez razgleda.