Slovenska

Smer: Slovenska (alpinistični vzpon)
Datum: 21. 8. 2020

Odtegnitvena kriza je po 106 dneh, 34 knjigah in 7 filmih na temo gorništva, plezanja in alpinizma enostavno prevelika. Hja, nekako se je potrebno zaposliti, če je v tvoji regiji le en višji hribček za vzdrževanje kondicije, o gorah na drugi strani Slovenije pa lahko le poslušaš in bereš.

Ker turnih pancarjev pred zaprtjem nisem uspela kupiti, je tudi turna smuka splavala po vodi. Tako sem ostala prepuščena na milost in nemilost spominov in fotografij preteklih gorskih potepanj.

Ob prebiranju bloga in pregledovanju slik sem ugotovila, da se mi je eno izmed lepših potepanj izmuznilo iz objave v tem blogu, alpinistična klasika - Slovenska smer v Severni Triglavski steni (III+, 800 m).

 

Slovenska smer s Prevčevim izstopom.

 Ogromna Stena da človeku občutek majhnosti in nepreplezljivosti.

Pred začetkom na turo sem nekoliko omahovala. Predvsem zaradi utrujenosti prejšnjih dni in že dodobra načetih žuljev, ki so mi jih zadejali novi pohodni čevlji. Pa je bila želja prevelika, s stisnjenimi zobmi sem povlekla pohodne čevlje čez razbolele noge in še pred vzhodom sva s soplezalcem štartala iz Vrat. Mimo Aljaževega doma čez Prag, vendar le do nemarkiranega odcepa, kjer je začetek plezalnega dela.  V prvem delu ter nekaj ključnih delih sva se varovala, večino pa plezala nenavezana, saj je bilo napredovanje tako hitrejše, vrv pa bi bila samo v napoto.

 

Užitek

Po krušljivem delu sva prispela do Belih plati ter nadaljevala po žlebu na desni strani. Pri Bučarjevi grapi naju je pričakala vpisna knjiga, v katero sva se seveda vpisala. Med plezanjem sem ozrla Zlatorogove police, ki prečijo celotno Triglavsko steno.

Pri Slovenski grapi je še bilo v zgornjem delu manjše snežišče, ki se ga je brez težav dalo prečiti.

 

Proti grapi

Za izstop sva izbrala Prevčev izstop. Celotna smer od izhodišča nama je vzela približno 6 ur.

Na travnati terasi, s pogledom na našega očaka, je bil čas za počitek. Najprej sem sezula čevlje, nato pa uživala ob čudovitem dnevu. Po krajšem počitku sem skočila še do Staničevega doma, kjer sem si privoščila konkretnejšo malico. Nato pa nazaj proti Vratom. Na poti navzdol sem prehitevala utrujene planince, ki so se vračali s Triglava. V dobrih dveh urah sem bila v dolini, kjer me je čakal nov izziv: pojma nisem imela, kje bom tisti večer spala. Na koncu je naneslo tako, da sem se zvila kar na zadnjih sedežih avta.

Takšne poglede pogrešam

Definitivno je bila Slovenska ena izmed najlepših potepanj po gorskem svetu. Med pisanjem se mi je na trenutke zazdelo, kot da jo ponovno plezam. Le še skala v rokah mi je manjkala. Kljub temu, da gora trenutno nimam v bližini, je karantena prinesla pomembno spoznanje. Ugotovila sem, da moje srce neustavljivo hrepeni po gorskih vrhovih.

Do nadaljnega ... Ko bom spet stala na enem izmed gorskih vrhov. 🌄😊

Grebensko prečenje Pelcev

Smer: Zadnja Trenta, Škrbina za Gradom (alpinistični vzpon)
Datum: 19. 9. 2020

Dvatisočak:

36. Pelc nad Klonicami (2442 m)

37. Veliki Pelc (2388 m)

38. Srednji Pelc (2338 m)

39. Zadnji Pelc (2315 m)

Ob petih zjutraj sva se s kolegom odpravila z izhodiščne točke, nebo so še osvetljevale zvezde. Z lučko na glavi in vsak s predelovanjem svoje zaspanosti, sva zakorakala v gozd proti Zavetišču pod Špičkom. Vsake toliko časa je tišino predrlo oglašanje jelenov. Po nekaj urah hoje, ko se je že zdanilo, se je odprl lep pogled proti grebenu Pelcev. Današnji plan! Na Zavetišču hitra malica in nato po melišču do izhodiščne točke.

Ob sončnem vzhodu

Pogled na Pelce 

 

Zavetišče pod Špičkom 

 

Smejoča markacija na poti 

 

Proti dolini

Od tukaj dalje je bilo na vrsti plezanje. Greben se pleza težavnosti II, po nekod pride blizu III, do prvega dvatisočaka sva se dvakrat spustila z abzajlom. S Pelca nad Klonicami se je odprl razgled na sosednje vrhove. Malo naprej je bila jasica, trave so se že začele barvati v rumene jesenske barve. Travnat balkon je bilo potrebno izkoristiti, zleknila sem se in nekaj časa uživala v čudovitem razgledu iz improvizirane dnevne sobe.

 

 

Proti skali, začetek plezanja.

 

Lepši del

 

 

Abzaj 

 

Na vrhu Pelca nad Klonicami 

Ker so dnevi vedno krajši, pred nama pa je bil še cel greben, je bilo treba kmalu nadaljevati. Greben je ves čas zelo izpostavljen in mestoma izjemno ozek. Na vsaki strani zevajo globine.

 

Venček planik

 

Pogled iz dnevne sobe 

 

Pred Zadnjim Pelcem še malo daljši abzajl. Čakal je še vzpon na zadnji dvotisočak. Tale pa je bil prava preizkušnja. Potrebno je bilo plezati po strmem, s travami zaraščenem in prepadnem terenu. Napačen stop ali prijem pa bi v dolini imeli mleto meso. Pobočje Zadnjega Pelca je preraščeno s travami in posuto s krušljivimi kamni. Prej občdujočo trentsko travo sem sedaj kar nekajkrat preklela in pogrešala trdo skalo za oprijem. Stopala sem na majhne terasice ter se za ravnotežje držala travnatih bilk, saj drugega ni bilo. Prava preizkušnja, kjer ti glava ne sme odpovedati in si ne moreš dovoliti, da bi zmrznil od odrenalina, ki se pretaka po krvi.

 

Proti Bovcu 

 

Prečenje grebena

 

Končno sem bila na vrhu! Čakal je le še sestop. Po isti smeri do škrbine, kjer sem prej abzajlala.

 

Dogodivščine pod vznožjem pa še ni bilo konec. Čakale so naju še debele štiri ure po brezpotju proti Planini Zapotok ter avtu. Najprej sva po skalnatem terenu iskala možice, ki jih kar ni bilo. Zato sva se odločila slediti občutku. Prišla sva do visokih trav, ki so segale do kolen. Kar nekaj časa sva hodila po travah, pod katerimi so bile luknje, gležnji pa so se ob stopih neprijetno zvijali. Iz trav sva prešla v gozd. Ko je sonce začelo prehajati v svoj spanec, sva le našla markirano pot, kateri sva sledila vse do avta.

 

Še en pogled na Zadnji Pelc

 

Grebensko prečenje Pelcev je ena zahtevnejših tur, ki sem jih naredila. So bili pa užitki poplezavanja po gamsjem svetu toliko večji. Izpostavljenost na grebenu je ves čas velika, celo pot je potrebna zbranost, pogosto varovanja ni mogoče postaviti, celotno prečenje z izhodišča pa vzame 10 do 13 ur. Vsekakor pa gorska poslastica za vse ljubitelje brezpotji!

Kralj gora

Smer: Vršič
Datum: 13. 9. 2020

Dvatisočak:

35. Jalovec (2645 m)

Jalovec ne slovi zaman po imenu Kralj gora. Poleg tega, da je šesta najvišja gora v naši kokoški, se z njega razprostirajo fantastični razgledi in nanj vodijo le zahtevne poti, ki jih spremljajo čudoviti zapisi na skalah. Po napornem delovnem tednu je to pot, ki te prav napolni.

Še ob trdi temi, ko je na nebu svetil krajec lune in so se lučke najbolj zagnanih že podile v ostenju Prisojnika, sem z Vršiča pričela svojo pot proti Jalovcu.

 

 

Pred vzhodom že na izhodišču

 

Pogled nazaj proti Vršiču

 

Pot se sprva malo spusti in poteka po gozdu. Ves čas nas spremljajo razgledi na sosednje dvatisočake. Do Jalovške škrbine gre brez težav, le nekaj klinov in zajl je potrebno premagati. Višje pa se vsak pohodnik sooči z lažjo plezarijo. Varovanja na posameznih delih skoraj ni, vendar kljub temu veščemu pohodniku pot ne bi smela delati težav. Po nekaj minutah plezalnega vzpona, sem prišla do grebena, ki sem ga prečila vse do vrha. Na poti so me spremljali srčni napisi, ki prav prijetno narišejo nasmeh na obraz.

 

Prvi razgledi 

"Gore v srcu, duša svobodna. Samo nebo je meja." Eden izmed ljubših.

 

Malo pred škrbino.

Sonček za sončkasto pot na Jalovec.

 

Razgled s škrbine.

"Lepota gora, to je Slovenija. Jalovec pa Kralj gora."

 

Razgled med poplezavanjem.

"Hodi v planine, dokler je še čas. Ker prišel bo čas, ko ne bo več čas in kmalu bo ta čas!"

Očitno je kar nekaj planincev izkoristilo sončno nedeljo in hitro krajšajoče dneve, saj je bilo na vrhu pravo malo človeško mravljišče. Po užitku v dih jemajočih razgledih in krajši malici, sem se namenila proti Zavetišču pod Špičkom. Tam zopet krajši postanek ter povratek proti Vršiču. Od Špička se kamnita steza kmalu zopet spremeni v mehko gozdno podlago.

 

 

Na vrhu, v ozadju Mangart. 

"Življenje je prepad in je gora."

Oblaki pod nami.

 

Gamsja družina ob poti pod Špičkom.

 

Melišče, v daljavi Zavetišče pod Špičkom.

 

"Vse umre, le gore so večne."

 

Jalovec je ena izmed lepših gora, ki nosi nek poseben čar. Definitivno lahko rečem, da se je brez težav uvrstila v enega izmed meni ljubših dvatisočakov!

 

 

"Živi za danes. Smej se. Srečno!"

 

 

Po treh Stolih do Vajneža

Smer: Valvasorjev dom pod Stolom

Datum: 5. 9. 2020

Dvatisočak:

31. Mali stol (2198 m)

32. Stol (2236 m)

33. Potoški Stol (2014 m)

34. Vajnež (2114 m)

Po nekaj tedenski odtegnitveni krizi brez dvatisočakov sem se zopet odpravila proti Gorenjski, proti dvatisočaku Stolu. Zgodaj zjutraj sem že tretjič stala v Završnici in opazovala načrtovan vrh. Prvič me je pregnala nevihta, drugič pa se je vrh kopal v oblakih, zato sem pot takrat opustila - grebensko prečenje pač ni užitek brez razgleda. Pravijo, da gre v tretje rado in res je, tokrat sem vrh le osvojila.

 

Valvasorjev dom

 

Počitek z metuljčkom na roki

 

Bodeča neža ob poti.

Na nebu ni bilo niti enega oblačka, še ob rosnem jutru pa sem se po Žirovniški poti odpravila proti Stolu. Shojene skale so drsele od rose, na poti se je gnetlo mravljišče ljudi, vroče sonce pa dodalo nekaj stopinj k že tako toplemu ozračju. Ob vzponu sem komaj čakala, da prispem na vrh ter se poženem po grebenski poti, kjer takšne gužve ni več bilo.

 

Mali stol s Prešernovo kočo

 

 Razgled proti Julijcem

 

Prvi osvojeni dvatisočak je bil Mali Stol s Prešernovo kočo pod vrhom. Kratek počitek, nato pa sem nadaljevala proti Stolu od koder se je odprl čudovit pogled proti Avstriji. S Stola sem nadaljevala proti Potoškemu stolu. Na shojeni in lepo markirani poti me je spremljala veriga Julijcev v varnem zaledju Triglava. Od Potoškega Stola do Vajneža pot poteka po travnatem tepihu, pa sem pičila kar bosa s čevlji v rokah.

 

Ob poti

 

Na Stolu

 

Potoški Stol

 

 Grebensko prečenje, pogled proti Stolu.

 

Na Vajnežu, daleč pred trumo ljudi, sem izkoristila čas za užitek ob beketanju ovc in čudovitem razgledu. Z vrha me je pregnal čas, ki je oznanjal, da bo pred temo potrebno priti še v dolino. Pa sem jo mahnila nazaj proti Valvasorju, v mislih pa že kovala nove načrte na dvotisočake, da izkoristim še nekaj vikendov do snega.

Vajnež

 

Veriga Julijcev pod budnim očesom našega očaka.

Po dolini sedmerih jezer

Smer: Koča pri Savici - Blato

Datum: 13. 8. - 14. 8. 2020

Dvatisočak:

29. Mala Zelnarica (2310 m)

30. Velika Zelnarica (2320 m)

Na megleno jutro sem se ponovno odpravila na dvo dnevno pot, tokrat po Julijcih. Začela sem pri Koči pri Savici ter se čez Komarčo povzpela proti Koči na Triglavskih jezerih. Kmalu sem prispela do Črnega jezera, ki je tik nad Komarčo.

Nad mejo oblakov.

Črno jezero.

Po kratkem občudovanju sem že hitela naprej. Ob prijetnem sončnem vremenu in mehki, s prstjo pokriti poti, so se še svetile rosne kaplje. Pot pa so barvale neštete cvetlice. Malo pred Kočo pri Triglavskih jezerih sem se sprehodila ob Dvojnem jezeru. Pri koči krajši postanek, nato pa sem jo mahnila proti Zasavski koči na Prehodavcih. Bujno rastje se je začelo spreminjati v ruševje in grušč. Kmalu me je na levi strani pričakalo, po mojem mnenju, najlepše triglavsko jezero - Ledvička. S svojo smaragdno barvo je prav očarala.

Proti Koči pri Triglavskih jezerih.

Ledvička.

Alpsko cvetje.

Čudovita narava.

Dvojno jezero.

V nadaljevanju poti pa še Zeleno in Rjavo jezero ter Jezero pod Vršacem in že sem bila pri koči, kjer sem se okrepčala. Ob koči stoji tudi bivak, za katerega pa je v času sezone potrebno plačati, pozimi pa je bojda zaklenjen.

Bivak pri Zasavski koči.

Jezero pod Vršacem.

Ker je bilo energije še kar nekaj, sem se odločila za skok na Malo Špičje. Zaradi hitro bližajočih nevihtnih oblakov in glasnega grmenja pa sem prišla le do kamna, ki je včasih označeval Rapalsko mejo. Ker se je bližala nevihta, sem se brez osvojenega dvatisočaka raje vrnila v kočo. Deževalo je vse do jutra.

Ostanki Rapalske meje.

Naslednje jutro sem nadaljevala proti dolini Blato. Skala zjutraj je bila mokra in spolzka, zato se za sončni vzhod na enem od sosednjih vrhov nisem odločila. Sem pa na poti skočila na Veliko in Malo Zelnarico. Na zemljevidih in pri opisih na spletnih straneh prihaja do manjših odstopanj glede poimenovanja pravilnih vrhov. Sama pa upam, da sem le dosegla prava dva.

Iz varne razdalje me je spremljal kozorog.

Narava.

Razgled z Zelnarice.

Sama na vrhu Zelnarice.

Po dveh dvatisočakih še do Dednega polja in dalje do planine Blato, kjer sem nameravala počakati avtobus. Pobral pa me je kar kombi, ki se je vračal z odlagališča za padalce. Ob prihodu v dolino sem imela še ravno toliko časa, da sem svoje tačke namočila v Bohinjsko jezero in se zadnji trenutek pred neurjem skrila v avto.

Dedno polje.