Prikaz objav z oznako Kamniško-Savinjske Alpe. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Kamniško-Savinjske Alpe. Pokaži vse objave

sobota, 24. april 2021

Nepopisna svoboda

Smer: Koča pod slapom Rinka
Datum: 24. 4. 2021
Dvatisočak:

Ležim v svoji "avto sobi", grizljam čokoladne oreščke in razmišljam, kako bi začela to objavo, da bi z besedami uspela opisati vsaj pol tega kar sem doživela.

Dan poprej sem se odpeljala v Logarsko dolino in prenočila v avtu. Ob štirih zjutraj pa sem se odpravila proti Ledinskemu vrhu, želja je bila, da ulovim sončni vzhod. Pot mi je osvetljevala lučka, temno nebo pa se je bohotilo s svojimi preštevilčnimi zvezdami, ki jih v mestih ni več moč videti. Na poti so me spremljali nočni zvoki narave in šumenje Savinje.

Pri Orlovem gnezdu sem prečila večjo plazovino, ki je s seboj ponesla kar nekaj dreves. Kmalu sem prečila most nad slapom Rinka ter dosegla izvir, kjer sem se okrepčala.

Izvir Savinje

Nad izvirom se je začela snežna odeja. Ravno prav trda, da se ni ugrezalo ali drselo. Razmere so bile naravnost fantastične.

Proti Ledinskemu vrhu

Malo pod Okrešljem sem se napotila proti Savinjskemu sedlu ter dalje proti Jezerskemu sedlu. Na poti sem videla dvigajoče sonce, ki se je za Mrzlo goro bohotilo v vseh svojih barvah. Ostenja gora pa so se odela v čudovito oranžno barvo.

Kdo je pobarval nebo?
Oranžne barve gora ob vzhodu.

Prebujanje dneva.

Pravijo, da gora ni nora, nor je tisti, ki gre na njo. Sama pa pravim, da so nori tisti ljudje, ki so pripravljeni tako čudovit dan preživeti pred štirikotnim napajalnikom in za štirimi stenami. Tisti, ki se pač nikoli niso potrudili doseči vzhoda na vrhu gora, ne bodo nikoli razumeli.

Za drugim sedlom se je odprl čudovit pogled na Jezersko in celotno verigo vrhov. Kamnite gmote so bile odete v snežno odejo in so pisale pravljico le za tiste, ki jih pridejo pogledat od blizu.

Skuta z Dolgim hrbtom

Na Ledinskem vrhu sem pomalicala in občudovala mogočne stene in dvigajočo se kroglo.

Proti Grintovcu

Ker me je počasi začelo zebsti, sem se začela vračati. Vreme je bilo brez oblačka, sneg fenomenalen. Turski žleb pa je tiho vabil moje poglede. Nisem se mogla upreti, pa sem se odločila, da skočim še na Tursko goro. Greh bi bil, da bi se na tako čudovit dan vrnila v dolino še preden bi se poldne dobro začelo.

Neskončna svoboda

V Turskem žlebu so bile tlakovane snežne stopnice do zvezd. Kar navpično navzgor, kakšen užitek. Občasno se je mimo prikotalila snežna kepa, čelada in dodatna mera pozornosti zato nista bili odveč.

Na vrhu sem zavila proti Turski gori. Med hojo sem po snegu sprožala snežne kristale, ki so leteli v prepad proti dolini. Kmalu sem bila na vrhu, odprl se mi je neverjeten razgled druge strani gorske verige.

Turska gora proti Rinkam

Kar nekaj časa sem uživala na vrhu, ko pa se je začel sneg južiti, sem odrinila nazaj proti dolini.

Po žlebu nazaj dol

Prav smejalo se mi je, fantastičen začetek majskega road tripa.

Na poti sem se spomnila pravljice o ptici, ki sedi v zlati kletki in kriči svoboda. Kljub odprtim vratom, nikoli ne poleti. Všeč mi je zgodba, saj je resnična. Radi bi bili svobodni, vendar kletka prinaša določeno varnost, v kletki se ptici ni treba obremenjevati s hrano, sovražniki, nima nobene skrbi pod soncem. Kletka je udobna, svoboda je nevarna. Nima ne jamstva, ne varnosti. Svoboda pomeni hoditi po robu, vsak tenutek je izziv neznanega. Svoboda pomeni odgovornost zase.

Zavedala sem se, kaj že cel dan čutim. Čutila sem srečo, srce je poletelo kot ptica proti nebu. V gorah, v naravi, brez ure in urnika. Nepopisna svoboda. Zaljubljena v življenje. Le kaj mi bo prinesel jutrišnji dan?

Slap Rinka

nedelja, 4. april 2021

Velikonočni zen

Smer: Planina Ravne
Datum: 4. 4. 2021
Dvatisočak:

Medtem ko so normalni ljudje na nedeljsko praznično jutro še spali, sem se jaz odpravila v svojo cerkev - gore. Avto sem pustila 30 minut nižje od izhodišča, saj je bila cesta dalje zaradi snega neprevozna.

Že na samem začetku sem gladko zgrešila pot in jo proti Dleskovcu ubrala kar po brezpotju. Na poti sem se nekajkrat borila z ruševjem, ki pa sem ga kljub vsemu uspela preplezati. Vsaj snežna odeja se ni pretirano vdirala. Po večjem ovinku lutanja sem le prišla na planino pod Dleskovcem ter se povzpela še na ta hrib, ki je nekaj nižji od ciljnih dvatisočakov.

Tudi od tukaj sem nadaljevala po brezpotju. V stilu naprej. Najprej sem se namenila na Veliki Vrh. Za vzpon sem izbrala osrednjo širšo grapo, ki ni bila preveč strma. Do vrha je v srpentinah šlo kar hitro. Na vrhu pa sem si privoščila velikonočni zajtrk. Po grebenu sem nadaljevala na Veliko Zelenico, od tam pa sem nameravala še na Moličko Peč. Ker pa so bile opasti prevelike, grebensko prečenje ni prišlo v poštev. Vrnila sem se do sredine grape, po kateri sem se vzpela in se odpravila po pobočju proti Molički Peči.

Borba z ruševjem
Ob vzponu
Veliki Vrh

Razgled proti Ojstrici

Prečenje pobočja se je kaj kmalu spremenilo v 40-45° strmo pobočje (sem izmerila) zalito z ledom in v spodnjem delu nekaj deset meterskim skalnim skokom, ki se je končal z večjo vrtačo. Ob zdrsu bi padec najbrž postal kar usoden. Hoja se je spremenila v plezalno prečenje pobočja. Po približno sto metrih se je teren znova uravnal, adrenalin je popustil, jaz pa sem se odpravila dalje.

Pobočje
Proti Molički Peči

Molička Peč

Na področju Moličke Peči je ogromno vrtač in podzemnih jam, zato previdnost ni odveč. Kar nekaj tako globokih vrtač sem morala obhoditi okoli. Pod vrhom zadnjega dvatisočaka še nekaj borbe z ruševjem in bila sem na vrhu.

Ob sestopu sem pri jamarskem bivaku naredila krajšo malico, nato pa sledila smučinam, ki so peljale proti izhodišču. Še po drugi strani sem obhodila Dleskovec, ob poti videla ostanke plazu ter starejšo plazovino prečila tudi sama.

Nazaj proti izhodišču

Planina Ravne

Relativno lahka tura se je zaradi vandranja po brezpotjih, občasno vdirajočega snega in dokaj zahtevnega prečenja pobočja, na koncu spremenila v fantastično deset urno gorsko pohajkovanje. Lahko rečem le, da so bila pričakovanja današnjega dne presežena, velika noč pa več kot kvalitetno preživeta.

sobota, 6. marec 2021

Raduha - počasi zimska tradicija

Smer: Radušnik
Datum: 6. 3. 2021
Dvatisočak:

Očitno postaja zimska Raduha vsakoletna tradicija. Nič hudega, saj je eden izmed mojih ljubših dvatisočakov ter dvatisočak, na katerega sem se tokrat povzpela že petič.

Za sobotni cilj sem se odločila večer prej, ko so mi drugi plani padli v vodo. Čudovitega vremena pač ni bilo za zamuditi.

Nad izhodiščem

Izhodišče pri Radušniku ter začetek vzpona po sveže zapadlem snegu prejšnjega dne. Kljub temperaturam pod lediščem, sem kmalu slekla puhovko in jo zatlačila za nahrbtnik. Do Koče na Loki, ki je bila zaprta, je šlo brez težav. Tam pa sem si nataknila dereze ter v roko zagrabila cepin.

Od koče do vrha Velike Raduhe je bila snežna odeja trda, ni se predirala ali bila od juge. To je sneg, o katerem lahko sanja vsak zimski pohodnik, saj je hoja z derezami po takem pravi užitek. Sicer res nekoliko bolj nevarno za zdrs, vendar z mero pameti in previdnosti je premagovanje metrov čista fantastika.

Ob odcepu za Kočo pri Loki

Sneženi biseri

S srcem proti vrhu

Na vrhu Velike Raduhe se je drenjalo pohodikov. Kamniško-Savinjske Alpe pa je ravno ob prihodu na vrh prekril oblak. So pa bile zato že skoraj udomačene kavke večja atrakcija.

Po kratkem, a sladkem užitku sem jo mahnila še na Malo Raduho, ki je bila manj oblegana. Tudi oblaki so se že razkadili in pogled je segel do celotne verige KSA ter do Julijcev.

Proti Veliki Raduhi

Na vrhu

Na Mali Raduhi

Na poti nazaj sem uživala v družbi lastne tišine. V okolici koče sem našla miren kotiček, iz nahrbtnika izvlekla za rit velik armafleks in se poknila nanj. Naslednja ura je minila ob ležanju, nastavljanju sončnim žarkom in poslušanju šepeta gore. Čista meditativna fantastika.

Ob vračanju na izhodišče sem začutila svoje polne batarije. Razmišljala sem, kaj vse zamujajo ljudje, ki se zapirajo v kletko življenja in si ne upajo stopiti iz cone udobja ter živijo za osem urni delavnik kot hrček na svojem kolesu. Denar, ki ga zaslužijo z garanjem v službi, namreč ne more kupiti modrine neba, svežega zraka in občutka sreče in miru, ki jih človek lahko dobi v gorah.

Trenutek za makro

petek, 19. februar 2021

Konj in Rzenik

Smer: Kraljev Hrib
Datum: 19. 2. 2021

Lepo petkovo vreme sem izkoristila za dva skorajšnja dvatisočaka. Na kakšen bolj izpostavljen teren nisem upala zaradi glasnih opozoril pred plazovi. Kljub temu me je vleklo nekam po razglede, pa sem se odpravila v Kamniško-Savinjske Alpe na Rzenik in goro Konj.

Planina Dol

Nad planino Dol

Ob jutranjih urah sem štartala s parkirišča Kraljev Hrib. Tla so bila še pomrznjena, sneg se je začel šele pri Planini Dol. Malo višje sem že natikala dereze in v rokah držala cepin.

Snežna odeja je bila deloma poledenela, pot lepo uhojena, le redko se je ugrezalo. Navzgor je šlo kaj hitro, puhico sem ves čas nosila zloženo v nahrbtniku, saj so bile temperature vse prej kot februarske. Medtem ko se je dolina kopala pod nizkimi oblaki, so se pobočja gora nastavljala soncu.

Še malo višje, pogled proti Veliki Planini

Ob poti

Proti vrhu gozdne meje

Najprej sem skočila na Rzenik, nato pa sem šla še na Konja. Do vrha sem zašvicala kot konj. Ko pa sem le prišla do vrha, sem bila na konju.

Malo pod vrhom, Planina Rzenik

Sneg se je zaradi opoldanskega sonca ojužil, zato sem se hitro naužila razgledov ter pobegnila dol na Dol. Čudovito zimsko pravljico sem kmalu pustila za seboj in se vrnila do avta. Kvalitetno izkoriščen petek!

Proti Planjavi

Proti Kamniški Bistrici

četrtek, 6. avgust 2020

15-urni maraton po KSA

Smer: V Koncu
Datum: 1. 8. 2020
Dvatisočak:

Ob sončnem vzhodu sem se odpravila po gozdnem terenu proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Po dobri uri hoje se je gozdna preproga spremenila v hojo po gruščevju.

Ko sem prispela do koče, sem naredila hitro pavzo ter se odpravila po južnem pobočju čez Streho proti Grintovcu. Ves čas me je spremljalo žgoče sonce in razgled morja oblakov proti dolini.

Pogled proti Kokrskemu sedlu.

Iz Strehe, na poti na Grintovec.

Na Grintovcu zopet krajši postanek z malico. Ker me je čakala še dolga pot, se na vrhu nisem dolgo mudila. Nadaljevala sem po poti, ki vodi proti Mlinarskemu sedlu, a le do razcepa proti Jezerski Kočni.

Gneča na Grintovcu.
 
Morje oblakov pod Grintovcem.

Sledil je približno petsto meterski spust po skalovju in nekaj zajlah ter kasneje zopet vzpon proti Jezerski Kočni. Na poti proti drugemu vrhu se je bilo potrebno splaziti skozi trebušno votlino. Gre za 10 metrov ozko pot, kjer moraš nahrbtnik potiskati pred seboj ali pa ga vleči za seboj, medtem ko se po trebuhu plaziš proti drugi strani, kjer se nadaljuje zahtevna pot po skalovju.

Iz Grintovca proti Kočni.

Spust iz Grintovca proti Jezerski Kočni.

Trebušna votlina, samo za suhe.

Iz Jezerske Kočne proti Jezerskemu in Avstriji.

Kaj kmalu za trebušno votlino sem bila na vrhu, kjer sem stisnila zadnji žig Kamniško-Savinjskih Alp v knjižico slovenske transverzale.

Nadaljevala sem proti Kokrski Kočni, do katere je vodilo pol ure poplezavanja čez zavarovan, a na več mestih prepaden predel. Na vrhu zopet nekaj počitka in nadaljevanje proti bivaku pod Kočno.

Iz Jezerske proti Kokrski Kočni.

Po neskončnem melišču.

Bivak pod Kočno.

Teren iz Kokrske Kočne do bivaka je zelo krušljiv, na več mestih ni zavarovan, potrebno pa je lažje poplezavanje in velika previdnost pri proženju kamnov. Po preplezanem delu sledi še dober del spusta po melišču, ki nima povsod varnega izteka. Definitivno gre za manj obljudeno pot, ki je za spust zaradi krušljivosti manj primerna, za vzpon pa zaradi dolgega melišča in plezanja spada med nevarnejše. Kljub temu pa sem uživala na vsakem koraku.

Še nekaj ur do konca.

Ko sem prispela v bivak, je sledil pošten obrok. Prvotni plan je bil spanje v bivaku in naslednji dan nadaljevanje poti proti Kokrskemu sedlu in nazaj do izhodišča. Ker pa je bila vremenska napoved za naslednji dan zelo nestabilna, sem se po uri počitka odpravila dalje kar isti dan. Stisnila sem še zadnje štiri ure hoje. Za zadnjo uro do izhodišča je bila potrebna že lučka, saj je sonce že potonilo v svoj spanec. Po petnajstih urah maratona po dvatisočakih je pošteno sedel počitek, saj so me noge na koncu držale pokonci le še kot dva kuhana špageta.

ponedeljek, 20. julij 2020

Zeleniške špice s Planjavo

Smer: Jermanca - Zeleniške špice, prečenje grebena (alpinistični vzpon)
Datum: 19. 7. 2020
Dvatisočak:

Zgodnje jutro se je pričelo v Jermanci, od koder sem se odpravila po poti proti Kamniškemu sedlu. Še preden se pot začne dobro vzpenjati, se razcepi. Sledila sem dobro uhojeni, vendar neoznačeni poti proti Repovemu kotu, ki vodi mimo vodnih tolmunčkov z bistro zeleno vodo.

Tolmuni z vodo.

Pot se kmalu začne strmo dvigati, do Staničevega vrha je potrebno že malo poplezavanja.

Prehojena in preplezana pot čez Zeleniške špice - grebensko prečenje.


Skica preplezane poti.
Pogled s Staničevega vrha.

Ko sem prispela na greben Staničevega vrha, se je pričela tri do štiri urna uživancija grebenskega poplezavanja čez Zeleniške špice do najvišjega vrha, ki se imenuje Najvišji rob. Poplezavanje je težavnosti II in III, na predelih je kar izpostavljeno vrtoglavim višinam. Poplezavati je potrebno navzgor in navzdol, najzahtevnejši del pa predstavlja Nebeška lojtra, ki jo ob skoraj vertikalnemu plezanju obdaja sam zrak.
Pogled na preplezan greben. V ozadju Staničev vrh.


Akcija!


Korošica, levo stena Ojstrice, desno Lučki dedec.

Ob poti nešteto planik.

Počitek, tokrat brez razgleda.

Tam gor bo treba.

Nebeška lojtra - čisti užitek in doza adrenalina.

Po nekaj urah užitka, sem prispela na Najvišji rob, od koder bi se lahko skozi Repov kot spustila nazaj proti izhodišču, sama pa sem pot podaljšala do Planjave. Razgleda žal ni bilo, saj me je vso pot spremljala megla, ki se je le na trenutke razkadila.

Na vrhu Planjave me je začel prati dež, zato sem se brez daljšega postanka zavita v gorsko tišino, kjer je bilo slišati le pesek pod mojimi koraki, odpravila proti Kamniškemu sedlu ter dalje proti izhodišču.

Kljub meglenemu vremenu, je bila skala suha, nekrušljiva in oprijemi dobri. Definitivno izkušnja vredna ponovitve.


Najvišji rob, vrh Zeleniških špic.
Najvišji rob.

Vrh Planjave.

Možic pri Kamniškem sedlu.