Diagnoza

Smer: Ljubelj

Datum: 25. 4. 2021

Dvatisočak:

65. Vrtača (2181 m)

 

"V prumeru neželenih učinkov se posvetujte z alpinistom ali izkušenim gornikom."

Simptomi

Spanje v avtu na Ljubelju, da ni potrebna nočna vožnja čez Slovenijo, pa še na bencinu prišparaš. Prevzemanje nomadskega življenja. Avta in spanja v njem sem se tako navadila, da sem spala kot top. Bujenje ob 2h zjutraj brez pomisleka, da bi budilko vrgla na dremež. Kronična utrujenost, ki se prikrade z zamikom, vendar je zate brezpredmetna. Oblačenje v mrzla oblačila in hiter zajtrk na poti. Naglavna lučka in štart proti Koči na Zelenici, nato pa dalje na Vrtačo. Hoja navkreber je mačji kašelj, saj veš, da je vsak korak vreden truda. Zadihanosti se ob klepetanju sploh ne zazna. Tempo je neizprosen, ne dovoliš si obupati, trmasto vztrajaš, saj veš, da bo vredno. Noga pred nogo - proti sončnemu vzhodu ... Če ga dolgo ne doživiš, se pojavijo simptomi podobni odtegnitveni krizi. V pričakovanju kot majhen otrok navdušeno stopaš po skorjastem snegu in prezreš skoraj razgnana pljuča. Neznosna želja, ki na trenutke prerašča v potrebo. 

Palec v temi. 

V pričakovanju novega dne. 

Grapa Y.

Diagnoza: kronična vzhodomanija

Do sedla med Palcem in Vrtačo gre brez derez, fantastično. Malo pod sedlom sem zavila levo v grapo Y. Po levi strani proti vrhu. Malo adrenalina, vendar ne preveč, saj so razmere idealne in v celotni grapi narejeni stopi. Za teboj se barva nebo, znaki prebujajočega sonca. Srce še pospeši svoj ritem, vendar ne zaradi vzpona, temveč zaradi pričakovanja, ki ga prinaša nov dan. Kot otrok ki se razveseli nove igrače. Na vrhu sem obstala zazrta v nebo in vzhajajoče sonce. Naredila bi še daljšo pot, še več korakov, da bi imela čast biti priča sončnemu vzhodu na vrhu gora. Postavljena diagnoza, ki me žene v takšne napore: kronična vzhodomanija. 

Tišina, samota in nov dan. 

Rojstvo novega dne.

Zdravilo

Prav vsak vzhod v gorah je vreden truda. Prav vsak je drugačen, poseben, četudi ga vidiš že stotič. Ko si priča rojstvu dneva, imaš občutek, da se z vzhajajočim soncem ponovno rodiš tudi ti. Za takšno bolezen ni zdravila, zdravi se simptomatsko. Po potrebi z zgodnjim skokom na vrh gora, na sončni vzhod. Stranski učinki? Zdravje, zavedanje dragocenosti trenutka, sreča, občutek uspeha, občutek ponižnosti ob čudesih narave, cenjenje svojega življenja ter predvsem neizmerna hvaležnost za stvari, ki se nam pogosto zazdijo samoumevne. 

Po stranskih učinkih.

Nepopisna svoboda

Smer: Koča pod slapom Rinka

Datum: 24. 4. 2021

Dvatisočak:

63. Ledinski vrh (2108 m)

64. Turska gora (2251 m)

Ležim v svoji "avto sobi", grizljam čokoladne oreščke in razmišljam, kako bi začela to objavo, da bi z besedami uspela opisati vsaj pol tega kar sem doživela.

Dan poprej sem se odpeljala v Logarsko dolino in prenočila v avtu. Ob štirih zjutraj pa sem se odpravila proti Ledinskemu vrhu, želja je bila, da ulovim sončni vzhod. Pot mi je osvetljevala lučka, temno nebo pa se je bohotilo s svojimi preštevilčnimi zvezdami, ki jih v mestih ni več moč videti. Na poti so me spremljali nočni zvoki narave in šumenje Savinje.

Pri Orlovem gnezdu sem prečila večjo plazovino, ki je s seboj ponesla kar nekaj dreves. Kmalu sem prečila most nad slapom Rinka ter dosegla izvir, kjer sem se okrepčala.

Izvir Savinje

Nad izvirom se je začela snežna odeja. Ravno prav trda, da se ni ugrezalo ali drselo. Razmere so bile naravnost fantastične.

Proti Ledinskemu vrhu

Malo pod Okrešljem sem se napotila proti Savinjskemu sedlu ter dalje proti Jezerskemu sedlu. Na poti sem videla dvigajoče sonce, ki se je za Mrzlo goro bohotilo v vseh svojih barvah. Ostenja gora pa so se odela v čudovito oranžno barvo.

Kdo je pobarval nebo?

Oranžne barve gora ob vzhodu.

Prebujanje dneva.

Pravijo, da gora ni nora, nor je tisti, ki gre na njo. Sama pa pravim, da so nori tisti ljudje, ki so pripravljeni tako čudovit dan preživeti pred štirikotnim napajalnikom in za štirimi stenami. Tisti, ki se pač nikoli niso potrudili doseči vzhoda na vrhu gora, ne bodo nikoli razumeli.

Za drugim sedlom se je odprl čudovit pogled na Jezersko in celotno verigo vrhov. Kamnite gmote so bile odete v snežno odejo in so pisale pravljico le za tiste, ki jih pridejo pogledat od blizu.

Skuta z Dolgim hrbtom

Na Ledinskem vrhu sem pomalicala in občudovala mogočne stene in dvigajočo se kroglo.

Proti Grintovcu

Ker me je počasi začelo zebsti, sem se začela vračati. Vreme je bilo brez oblačka, sneg fenomenalen. Turski žleb pa je tiho vabil moje poglede. Nisem se mogla upreti, pa sem se odločila, da skočim še na Tursko goro. Greh bi bil, da bi se na tako čudovit dan vrnila v dolino še preden bi se poldne dobro začelo.

Neskončna svoboda

V Turskem žlebu so bile tlakovane snežne stopnice do zvezd. Kar navpično navzgor, kakšen užitek. Občasno se je mimo prikotalila snežna kepa, čelada in dodatna mera pozornosti zato nista bili odveč.

Na vrhu sem zavila proti Turski gori. Med hojo sem po snegu sprožala snežne kristale, ki so leteli v prepad proti dolini. Kmalu sem bila na vrhu, odprl se mi je neverjeten razgled druge strani gorske verige.

Turska gora proti Rinkam

Kar nekaj časa sem uživala na vrhu, ko pa se je začel sneg južiti, sem odrinila nazaj proti dolini.

Po žlebu nazaj dol

Prav smejalo se mi je, fantastičen začetek majskega road tripa.

Na poti sem se spomnila pravljice o ptici, ki sedi v zlati kletki in kriči svoboda. Kljub odprtim vratom, nikoli ne poleti. Všeč mi je zgodba, saj je resnična. Radi bi bili svobodni, vendar kletka prinaša določeno varnost, v kletki se ptici ni treba obremenjevati s hrano, sovražniki, nima nobene skrbi pod soncem. Kletka je udobna, svoboda je nevarna. Nima ne jamstva, ne varnosti. Svoboda pomeni hoditi po robu, vsak tenutek je izziv neznanega. Svoboda pomeni odgovornost zase.

Zavedala sem se, kaj že cel dan čutim. Čutila sem srečo, srce je poletelo kot ptica proti nebu. V gorah, v naravi, brez ure in urnika. Nepopisna svoboda. Zaljubljena v življenje. Le kaj mi bo prinesel jutrišnji dan?

Slap Rinka

Velikonočni zen

Smer: Planina Ravne

Datum: 4. 4. 2021

Dvatisočak:

60. Veliki Vrh/Veža (2110 m)

61. Velika Zelenica (2114 m)

62. Molička Peč (2029 m)

Medtem ko so normalni ljudje na nedeljsko praznično jutro še spali, sem se jaz odpravila v svojo cerkev - gore. Avto sem pustila 30 minut nižje od izhodišča, saj je bila cesta dalje zaradi snega neprevozna.

Že na samem začetku sem gladko zgrešila pot in jo proti Dleskovcu ubrala kar po brezpotju. Na poti sem se nekajkrat borila z ruševjem, ki pa sem ga kljub vsemu uspela preplezati. Vsaj snežna odeja se ni pretirano vdirala. Po večjem ovinku lutanja sem le prišla na planino pod Dleskovcem ter se povzpela še na ta hrib, ki je nekaj nižji od ciljnih dvatisočakov.

Tudi od tukaj sem nadaljevala po brezpotju. V stilu naprej. Najprej sem se namenila na Veliki Vrh. Za vzpon sem izbrala osrednjo širšo grapo, ki ni bila preveč strma. Do vrha je v srpentinah šlo kar hitro. Na vrhu pa sem si privoščila velikonočni zajtrk. Po grebenu sem nadaljevala na Veliko Zelenico, od tam pa sem nameravala še na Moličko Peč. Ker pa so bile opasti prevelike, grebensko prečenje ni prišlo v poštev. Vrnila sem se do sredine grape, po kateri sem se vzpela in se odpravila po pobočju proti Molički Peči.

Borba z ruševjem

Ob vzponu

Veliki Vrh

Razgled proti Ojstrici

Prečenje pobočja se je kaj kmalu spremenilo v 40-45° strmo pobočje (sem izmerila) zalito z ledom in v spodnjem delu nekaj deset meterskim skalnim skokom, ki se je končal z večjo vrtačo. Ob zdrsu bi padec najbrž postal kar usoden. Hoja se je spremenila v plezalno prečenje pobočja. Po približno sto metrih se je teren znova uravnal, adrenalin je popustil, jaz pa sem se odpravila dalje.

Pobočje

Proti Molički Peči

Molička Peč

Na področju Moličke Peči je ogromno vrtač in podzemnih jam, zato previdnost ni odveč. Kar nekaj tako globokih vrtač sem morala obhoditi okoli. Pod vrhom zadnjega dvatisočaka še nekaj borbe z ruševjem in bila sem na vrhu.

Ob sestopu sem pri jamarskem bivaku naredila krajšo malico, nato pa sledila smučinam, ki so peljale proti izhodišču. Še po drugi strani sem obhodila Dleskovec, ob poti videla ostanke plazu ter starejšo plazovino prečila tudi sama.

Nazaj proti izhodišču

Planina Ravne

Relativno lahka tura se je zaradi vandranja po brezpotjih, občasno vdirajočega snega in dokaj zahtevnega prečenja pobočja, na koncu spremenila v fantastično deset urno gorsko pohajkovanje. Lahko rečem le, da so bila pričakovanja današnjega dne presežena, velika noč pa več kot kvalitetno preživeta.

Življenje v dnevu

Smer: Vršič

Datum: 31. 3. 2021

Dvatisočak:

57. Mala Mojstrovka (2332 m)

58. Velika Mojstrovka (2366 m)

59. Zadnja Mojstovka (2354 m)

Noč je bila kratka pa sem vseeno spala kot dojenček. Že na vse zgodaj sem se zbudila kot otrok v pričakovanju. Sedla sem v avto in prekipevala od otroškega veselja in radosti. Napovedano vreme je bilo namreč brez oblačka, prijetno toplo. V službi sem dobila dopust in navdušeno odhitela proti Vršiču. Zadnji dan pred ponovno omejitvijo gibanja je bilo potrebno izkoristit in sem se namenila na Mojstrovke. Očitno nisem edina tako entuziastično nameravala izkoristiti zadnji dan svobode, saj se je na poti trlo ljudi, ki so si z enakim namenom kot jaz v službi izborili dopust.

Sončni vzhod

Proti grapi

Otroška iskrivost se je na Vršiču le še razplamtela. Gore! Gremo! Akcija! Kot najstnik v puberteti sem se nepremišljeno zagnala v grapo proti Mojstrovkam. Trmoglavo sem postavljala nogo pred nogo. Sneg je bil kljub prijetno visokim temperaturam trd. Ujela sem tudi sončni vzhod. Končno, po dolgem času! Imela sem občutek vsemogočnosti.

Najprej sem se odpravila na Malo Mojstrovko, turno smučanje je bilo v razcvetu, temu primerno pa tudi obiskan vrh. Malo sem počila ter se odpravila dalje še proti Veliki Mojstrovki in Zadnji Mojstrovki.

Razgled

Na Mali Mojstrovki

Iz Male Mojstrovke proti Veliki

Greben je bil deloma izpostavljen, deloma kopen. Zaradi prepadnosti terena sta nepremišljeno zagnanost zamenjala razum ter previdnost, kakor se to zgodi pri odraščajočem človeku. Nikamor se mi ni mudilo. Na enem odseku je bilo potrebno preplezati krajši skokec.

Naprej

Želela sem skočiti še na Travnik, vendar sem zaradi vedno bolj južnega in vdirajočega snega ter visokega izpostavljenega skoka to misel premišljeno opustila.

Na vsakem od vrhov sem uživala v norih razgledih, ki jih besede in slike težko opišejo, če tega ne doživiš sam. V tišini sem sedela na skali in zrla proti snežnim skalnim gmotam, ki so se poskušale dotakniti sinje modrega neba. Sreča ... 

Sreča, takšna, da bi lahko jokal.

Nekje med uživancijo na vrhu me je spreletela boleča misel. Nekoč se bo treba vrniti v dolino. Kot se končajo vse stvari, se bo končal tudi moj izlet. Z nekoliko grenkim priokusom sem stopala nazaj proti avtu. Sneg se je že pošteno ugrezal.

Z vsakim korakom dlje od sanj, dlje od preteklosti. Ozrla sem se nazaj in se nasmehnila, kot da me je zajel val modrosti, ki jo ljudje v zrelih letih dobijo z izkušnjami. Hvaležna, da je v mojem življenju nekaj tako pomembnega, čemur je težko reči: na svidenje.

Noro

Greben Pece

Smer: Koprivna

Datum: 27. 3. 2021

Dvatisočak:

56. Končnikov vrh (2109 m)

       Veška Kopa (2074 m) - avstrijski vrh

       Bistriška Špica (2113 m) - avstrijski vrh

Ura zamujena, ne vrne se nobena. In ravno zato sem se ob petih zjutraj že veselo peljala proti Peci.

Ob izhodišču

 

Pot iz Koprivne že nekaj dni ni bila shojena, zato se stopinj skoraj ni videlo. Sledila sem markirani poti in uživala v naravi. Nad gozdno mejo je bilo rušje še zmeraj prekrito s snegom. Veselo sem štancala svojo pot po zasneženih poljanah. Sem šla kar po svoje, saj ni bilo nič shojeno.

Ob poti proti vrhu se je odprl izjemen pogled na Olševo, Raduho in del Kamniško-Savinjskih Alp. Prav nasmejala sem se, ko sem se spomnila, da sem prehodila že vse do koder je seglo oko.

Vsakič znova preseneti

Svojo pot proti vrhu

Po nekaj urah hoje in gaženja po snegu nad ruševjem sem prispela do Končnikovega vrha. Ta dan je bil edini cilj, saj je bila vremenska napoved nekoliko slaba. V resnici pa je bila cela šajba. Na vrhu sem se odločila, da jo mahnem na obisk še v Avstrijo. Odpravila sem se proti avstrijskima dvatisočakoma, Veški Kopi in Bistriški Špici. Kordeževo Glavo, ki je prav tako v grebenu Pece, pa sem tokrat izpustila. Do dvanajste ure sem stala že na tretjem dvatisočaku. Snežna podlaga je bila super, zato se nisem opremljala s hladnim orožjem, derezami in cepinom.

Končnikov vrh.

Prvi avstrijski

Drugi avstrijski

Na vseh treh vrhovih je močno pihalo, razgled pa je bil prav prijeten. Nisem se dolgo zadrževala, pičila sem nazaj proti izhodišču. Sonce je snežno odejo lepo segrelo, imela sem občutek, da hodim po snežni čežani. Sledila sem svojim stopinjam proti markirani poti. Vsak tretji korak se mi je globoko vdrlo. Če bi imela jajca, bi me mogoče zaustavila na površju in bi se mi vdiralo samo do tam. Tako pa sem kar nekajkrat pristala v snegu do popka. Pa sem se vlekla in kopala nazaj na površje. V nekem delu, ko se je sneg pošteno prediral na vsakem koraku in sem imela dovolj snega v čevljih in hlačah, sem šla kar po vseh štirih, saj sem tako prerazporedila svojo težo in se je manj udiralo. Hja, znajt se je treba.

Po svojih sledeh nazaj

Do popka

Ob poti

Smer: Sveti Janez Krstnik na Ojstrici

Vrh: Košenjak (1522 m)

Malo pred drugo uro sem že bila nazaj pri avtu. Ker ni bilo ne duha, ne sluha o napovedanem slabem vremenu, sem se na poti nazaj odpeljala še do Košenjaka ter skočila na vrh. Luškan hribček, za regeneracijo po grebenskem prečenju Pece.

Nazaj sem prišla ravno ob zahodu. Fantastičen dan, lepi razgledi in osem debelih ur hoje je bilo za mano.

Na Košenjaku

Skoraj že nazaj

Viševnik

Smer: Rudno Polje

Datum: 7. 3. 2021

Dvatisočak:

55. Viševnik (2050 m)

 

"Stoječ na vrhu z občutkom sreče, ob boku snežno oblečenim goram, ki rjovijo zvoke mojega odmeva. Opazujoč nebo, kot da sem na vrhu sveta. Z občutkom strahu, da se moram vrniti nazaj."

                                                  Akshat Jain

 

Po sobotnih Kamniško-Savinjskih je bil čas za regeneracijsko turo na Viševnik.

 

Proti vrhu

Ob jutranjih urah sem že bila na Rudnem Polju, od koder sem začela pot po sprva široki gozdni poti, nato pa po strmem smučišču proti Viševniku. Pot je kar strma, zato je treba pošteno zagristi v kolena. Turnih smučarjev je bilo kot listja.

Na sedlu, ko so se odprli prvi razgledi, sem obula dereze in v roke vzela cepin. Pot je proti vrhu nekoliko izpostavljena, možnosti za zdrs je bilo na poledeneli skorji kar veliko.

Ob poti me je pričakala plazovina iz preteklh dni, ki je pohodnikom v poduk, da se v gore odpravlja le s primerno opremo. Kljub temu se je našlo kar nekaj pogumnežev, ki so s palicami v rokah in brez derez skakali po opasteh, buljli v dolino in podcenjevali moč gora. Meja med neumnostjo in pogumom je pač v gorah tanka.

 

 

Opasti pod vrhom

Po slabih dveh urah sem že bila na vrhu, pod modrino neba in v naročju gorskega zraka. Z nasmehom na obrazu sem zopet izkoristila svoj armafleks, pod hrbet pa zatlačila nahrbtnik. Naslednje tri ure sem uživala ob čudovitih razgledih na naš najvišji vrh ter sosednje dvatisočake.

 

Šele počasi spuščajoče sonce me je pregnalo s skale, s katero sem se ob posedanju na vrhu zlila skoraj v eno. Širokega nasmeha sem se vrnila proti dolini. Sneg se je na vrhu že malo ojužil, v spodnjem delu, kjer je bila senca, pa je bil še zmeraj prijetno trden. Beseda, ki bi lahko opisala, kakšne prerojene volje sem se vrnila v dolino, ne obstaja. Čudovito bi lahko bil le približek tega.

 

 

Obiskovalci gora

 

Veliki Draški vrh, Triglav, Mali Draški Vrh

 

 

V višave, v širjave

 

 

*ker ne potrebuje besed*

Za češnjo na sadni kupi pa sem se ob Blejskem jezeru posladkala z znamenito blejsko rezino. Ob pogledu na sončni zahod.

Enkrat se je treba vrniti

Za konec še sladkosti ob Blejskem jezeru