torek, 27. april 2021
nedelja, 25. april 2021
Diagnoza
Smer: Ljubelj
Datum: 25. 4. 2021
Dvatisočak:
65. Vrtača (2181 m)
"V prumeru neželenih učinkov se posvetujte z alpinistom ali izkušenim gornikom."
Simptomi
Spanje v avtu na Ljubelju, da ni potrebna nočna vožnja čez Slovenijo, pa še na bencinu prišparaš. Prevzemanje nomadskega življenja. Avta in spanja v njem sem se tako navadila, da sem spala kot top. Bujenje ob 2h zjutraj brez pomisleka, da bi budilko vrgla na dremež. Kronična utrujenost, ki se prikrade z zamikom, vendar je zate brezpredmetna. Oblačenje v mrzla oblačila in hiter zajtrk na poti. Naglavna lučka in štart proti Koči na Zelenici, nato pa dalje na Vrtačo. Hoja navkreber je mačji kašelj, saj veš, da je vsak korak vreden truda. Zadihanosti se ob klepetanju sploh ne zazna. Tempo je neizprosen, ne dovoliš si obupati, trmasto vztrajaš, saj veš, da bo vredno. Noga pred nogo - proti sončnemu vzhodu ... Če ga dolgo ne doživiš, se pojavijo simptomi podobni odtegnitveni krizi. V pričakovanju kot majhen otrok navdušeno stopaš po skorjastem snegu in prezreš skoraj razgnana pljuča. Neznosna želja, ki na trenutke prerašča v potrebo.
Palec v temi.
V pričakovanju novega dne.
Grapa Y.
Diagnoza: kronična vzhodomanija
Do sedla med Palcem in Vrtačo gre brez derez, fantastično. Malo pod sedlom sem zavila levo v grapo Y. Po levi strani proti vrhu. Malo adrenalina, vendar ne preveč, saj so razmere idealne in v celotni grapi narejeni stopi. Za teboj se barva nebo, znaki prebujajočega sonca. Srce še pospeši svoj ritem, vendar ne zaradi vzpona, temveč zaradi pričakovanja, ki ga prinaša nov dan. Kot otrok ki se razveseli nove igrače. Na vrhu sem obstala zazrta v nebo in vzhajajoče sonce. Naredila bi še daljšo pot, še več korakov, da bi imela čast biti priča sončnemu vzhodu na vrhu gora. Postavljena diagnoza, ki me žene v takšne napore: kronična vzhodomanija.
Tišina, samota in nov dan.
Rojstvo novega dne.
Zdravilo
Prav vsak vzhod v gorah je vreden truda. Prav vsak je drugačen, poseben, četudi ga vidiš že stotič. Ko si priča rojstvu dneva, imaš občutek, da se z vzhajajočim soncem ponovno rodiš tudi ti. Za takšno bolezen ni zdravila, zdravi se simptomatsko. Po potrebi z zgodnjim skokom na vrh gora, na sončni vzhod. Stranski učinki? Zdravje, zavedanje dragocenosti trenutka, sreča, občutek uspeha, občutek ponižnosti ob čudesih narave, cenjenje svojega življenja ter predvsem neizmerna hvaležnost za stvari, ki se nam pogosto zazdijo samoumevne.
Po stranskih učinkih.
sobota, 24. april 2021
Nepopisna svoboda
Ležim v svoji "avto sobi", grizljam čokoladne oreščke in razmišljam, kako bi začela to objavo, da bi z besedami uspela opisati vsaj pol tega kar sem doživela.
Dan poprej sem se odpeljala v Logarsko dolino in prenočila v avtu. Ob štirih zjutraj pa sem se odpravila proti Ledinskemu vrhu, želja je bila, da ulovim sončni vzhod. Pot mi je osvetljevala lučka, temno nebo pa se je bohotilo s svojimi preštevilčnimi zvezdami, ki jih v mestih ni več moč videti. Na poti so me spremljali nočni zvoki narave in šumenje Savinje.
Pri Orlovem gnezdu sem prečila večjo plazovino, ki je s seboj ponesla kar nekaj dreves. Kmalu sem prečila most nad slapom Rinka ter dosegla izvir, kjer sem se okrepčala.
Izvir Savinje
Nad izvirom se je začela snežna odeja. Ravno prav trda, da se ni ugrezalo ali drselo. Razmere so bile naravnost fantastične.
Proti Ledinskemu vrhu
Malo pod Okrešljem sem se napotila proti Savinjskemu sedlu ter dalje proti Jezerskemu sedlu. Na poti sem videla dvigajoče sonce, ki se je za Mrzlo goro bohotilo v vseh svojih barvah. Ostenja gora pa so se odela v čudovito oranžno barvo.
Kdo je pobarval nebo?
Oranžne barve gora ob vzhodu.
Prebujanje dneva.
Pravijo, da gora ni nora, nor je tisti, ki gre na njo. Sama pa pravim, da so nori tisti ljudje, ki so pripravljeni tako čudovit dan preživeti pred štirikotnim napajalnikom in za štirimi stenami. Tisti, ki se pač nikoli niso potrudili doseči vzhoda na vrhu gora, ne bodo nikoli razumeli.
Za drugim sedlom se je odprl čudovit pogled na Jezersko in celotno verigo vrhov. Kamnite gmote so bile odete v snežno odejo in so pisale pravljico le za tiste, ki jih pridejo pogledat od blizu.
Skuta z Dolgim hrbtom
Na Ledinskem vrhu sem pomalicala in občudovala mogočne stene in dvigajočo se kroglo.
Proti Grintovcu
Ker me je počasi začelo zebsti, sem se začela vračati. Vreme je bilo brez oblačka, sneg fenomenalen. Turski žleb pa je tiho vabil moje poglede. Nisem se mogla upreti, pa sem se odločila, da skočim še na Tursko goro. Greh bi bil, da bi se na tako čudovit dan vrnila v dolino še preden bi se poldne dobro začelo.
Neskončna svoboda
V Turskem žlebu so bile tlakovane snežne stopnice do zvezd. Kar navpično navzgor, kakšen užitek. Občasno se je mimo prikotalila snežna kepa, čelada in dodatna mera pozornosti zato nista bili odveč.
Na vrhu sem zavila proti Turski gori. Med hojo sem po snegu sprožala snežne kristale, ki so leteli v prepad proti dolini. Kmalu sem bila na vrhu, odprl se mi je neverjeten razgled druge strani gorske verige.
Turska gora proti Rinkam
Kar nekaj časa sem uživala na vrhu, ko pa se je začel sneg južiti, sem odrinila nazaj proti dolini.
Po žlebu nazaj dol
Prav smejalo se mi je, fantastičen začetek majskega road tripa.
Na poti sem se spomnila pravljice o ptici, ki sedi v zlati kletki in kriči svoboda. Kljub odprtim vratom, nikoli ne poleti. Všeč mi je zgodba, saj je resnična. Radi bi bili svobodni, vendar kletka prinaša določeno varnost, v kletki se ptici ni treba obremenjevati s hrano, sovražniki, nima nobene skrbi pod soncem. Kletka je udobna, svoboda je nevarna. Nima ne jamstva, ne varnosti. Svoboda pomeni hoditi po robu, vsak tenutek je izziv neznanega. Svoboda pomeni odgovornost zase.
Zavedala sem se, kaj že cel dan čutim. Čutila sem srečo, srce je poletelo kot ptica proti nebu. V gorah, v naravi, brez ure in urnika. Nepopisna svoboda. Zaljubljena v življenje. Le kaj mi bo prinesel jutrišnji dan?
Slap Rinka
sobota, 17. april 2021
ŽNJ vrh
Ob treh zjutraj sem štartala proti Gorenjski. Današnji cilj je bil Mali Vrh, najbolj zahodni dvatisočak v pogorju Belščice. Prve sončne žarke sem želela uloviti na poti. Vsa naspidirana, saj že dva tedna nisem stala na kakšnem dvatisočaku, sem se odpeljala do hidroelektrarne Javorniški Rovt.
Čisto brez razgleda pa tudi nisem ostala.
Ob izhodišču.
Družbo mi je delala kolegica, ki je želela preizkusiti hojo z derezami in cepinom, pa sem jo vzela s seboj - njena otvoritvena tura zimskega pohodništva. "Bova videli, če ne bo šlo, bova obrnili. Saj ni važen cilj, temveč pot," je bil najin moto ob začetku.
Planina Seča.
Prvi sončni žarki so začeli osvetljevati nebo, me pa sva jo že mahali proti vrhu. Ob poti sem v času vzpenjanja videla pet majhnih sivih miši, ki so drobencljale po snegu in se skrile v duplino dreves. Ker kolegica ni videla niti ene, sem se začela spraševati, če je simptom gorskega delirija haluciniranje sivih miši tako kot se to zgodi pri alkoholni odtegnitveni krizi.
Počasi se je začelo daniti.
Do vrha je bilo tri ure in cel čas sva vztrajno gazili po snegu, vdiralo se je do kolen. Slaba gaz preteklih dni je bila namreč čisto zasuta. Za Planino Seča sva zavili proti Stolu kot sta kazala kažipot in zemljevid. Od planine dalje je pihalo kot za zastavo, prezeblo me je do kosti.
Proti Kamnitniku.
Po nekaj metrih vzpona se je pred nama začel dvigovati Mali Vrh, bil je skoraj na dosegu dlani. Med nama in vrhom pa globoka prepadna stena, kjer poleti poteka pot, sedaj pa je bila prekrita z opastmi. Vrh je bil tako blizu, vendar tako daleč. Naprej ni šlo, saj vrvi za spust nisva imeli, opasti pa so nevarno grozile, da se bodo zlomile ob prvi obremenitvi.
Vrh na dlani.
Možno bi se bilo spustiti nazaj do planine in skozi dolino ter po eni izmed grap. Vendar je bilo vse območje izpostavljeno večjim plazovom, na dnu doline so se kopičile plazovine, plazovnega trojčka pa nisva imeli. Za začetnika to sigurno ne bi bila dobra odločitev. Lahko bi se vrnili na izhodišče in se vrnili okoli na drugo stran Kamnitnika in ponovno navzgor, pa se je sneg počasi že začel južiti in zaradi izpostavljenosti terena na vrhu ter pozne ure za začetek ture, bi se verjetno ponovno obrnili.
Razum je kričal svoje, danes z vrhom ne bo nič. Čustva in ego pa sta se s to odločitvijo s težavo spopadala vse do doma. Spoznala sem, da je lažje reči kot pa v resnici sprejeti, da nisi dosegel vrha, saj te ob tem prevzame občutek neuspeha, s katerim se moraš spoprijeti.
Z dolgimi nosovi sva se vlekli proti planini, kjer sem dobesedno požrla vso malico, ki jo je premogel moj nahrbtnik. Pred izhodiščem sva se ustavili pri izviru in poskusili uživati v trenutku in kukajočem soncu, ki se je prikazalo izza oblakov.
Na poti nazaj sem bila polna žalosti, ker je vrh ostal neosvojen, sama pa si zaradi tega nisem dovolila v popolnosti uživati v gorski naravi. Jezna sem bila nase, ker nisem dobro preučila zimske poti ter morda tudi nisem izbrala najboljše destinacije za popolnega začetnika. Razočarana sem bila nad sabo, saj sem spoznala, da mi vrh očitno pomeni veliko več kot sama pot.
Če je kriza ... Objem dreves baje pomaga.
Ob dolgi vožnji nazaj sem premetavala misli. Mar sem res postala tako prevzetna, da so mi bolj pomembne postale številke vrhov kot sama pot? Gora je tam, visoka in mogočna. Jaz sem majhna in minljiva. Z gorami ne moremo tekmovati, gore in njihovo veličastnost moramo spoštovati, če tudi to pomeni, da nam bo njihov vrh kdaj ostal nedosegljiv. Ti namreč ne odločaš, kdaj boš prišel na vrh. Gora je tista, ki odloči, koga bo spustila k sebi.
Kljub nedoseženemu vrhu, sem se naučila, da je včasih neuspeh del življenja in gorništva. Grenko izkušnjo je potrebno sprejeti in se iz nje učiti. Spoznala pa sem, da vsak osvojeni vrh ne smem imeti za samoumevnega. Gore sedaj ljubim le še bolj, hrepenenje je še večje ter želja po njihovi bližini še bolj goreča.
nedelja, 4. april 2021
Velikonočni zen
Medtem ko so normalni ljudje na nedeljsko praznično jutro še spali, sem se jaz odpravila v svojo cerkev - gore. Avto sem pustila 30 minut nižje od izhodišča, saj je bila cesta dalje zaradi snega neprevozna.
Že na samem začetku sem gladko zgrešila pot in jo proti Dleskovcu ubrala kar po brezpotju. Na poti sem se nekajkrat borila z ruševjem, ki pa sem ga kljub vsemu uspela preplezati. Vsaj snežna odeja se ni pretirano vdirala. Po večjem ovinku lutanja sem le prišla na planino pod Dleskovcem ter se povzpela še na ta hrib, ki je nekaj nižji od ciljnih dvatisočakov.
Tudi od tukaj sem nadaljevala po brezpotju. V stilu naprej. Najprej sem se namenila na Veliki Vrh. Za vzpon sem izbrala osrednjo širšo grapo, ki ni bila preveč strma. Do vrha je v srpentinah šlo kar hitro. Na vrhu pa sem si privoščila velikonočni zajtrk. Po grebenu sem nadaljevala na Veliko Zelenico, od tam pa sem nameravala še na Moličko Peč. Ker pa so bile opasti prevelike, grebensko prečenje ni prišlo v poštev. Vrnila sem se do sredine grape, po kateri sem se vzpela in se odpravila po pobočju proti Molički Peči.
Borba z ruševjem
Ob vzponu
Veliki Vrh
Prečenje pobočja se je kaj kmalu spremenilo v 40-45° strmo pobočje (sem izmerila) zalito z ledom in v spodnjem delu nekaj deset meterskim skalnim skokom, ki se je končal z večjo vrtačo. Ob zdrsu bi padec najbrž postal kar usoden. Hoja se je spremenila v plezalno prečenje pobočja. Po približno sto metrih se je teren znova uravnal, adrenalin je popustil, jaz pa sem se odpravila dalje.
Pobočje
Proti Molički Peči
Na področju Moličke Peči je ogromno vrtač in podzemnih jam, zato previdnost ni odveč. Kar nekaj tako globokih vrtač sem morala obhoditi okoli. Pod vrhom zadnjega dvatisočaka še nekaj borbe z ruševjem in bila sem na vrhu.
Ob sestopu sem pri jamarskem bivaku naredila krajšo malico, nato pa sledila smučinam, ki so peljale proti izhodišču. Še po drugi strani sem obhodila Dleskovec, ob poti videla ostanke plazu ter starejšo plazovino prečila tudi sama.
Relativno lahka tura se je zaradi vandranja po brezpotjih, občasno vdirajočega snega in dokaj zahtevnega prečenja pobočja, na koncu spremenila v fantastično deset urno gorsko pohajkovanje. Lahko rečem le, da so bila pričakovanja današnjega dne presežena, velika noč pa več kot kvalitetno preživeta.
sreda, 31. marec 2021
Življenje v dnevu
Noč je bila kratka pa sem vseeno spala kot dojenček. Že na vse zgodaj sem se zbudila kot otrok v pričakovanju. Sedla sem v avto in prekipevala od otroškega veselja in radosti. Napovedano vreme je bilo namreč brez oblačka, prijetno toplo. V službi sem dobila dopust in navdušeno odhitela proti Vršiču. Zadnji dan pred ponovno omejitvijo gibanja je bilo potrebno izkoristit in sem se namenila na Mojstrovke. Očitno nisem edina tako entuziastično nameravala izkoristiti zadnji dan svobode, saj se je na poti trlo ljudi, ki so si z enakim namenom kot jaz v službi izborili dopust.
Sončni vzhod
Proti grapi
Otroška iskrivost se je na Vršiču le še razplamtela. Gore! Gremo! Akcija! Kot najstnik v puberteti sem se nepremišljeno zagnala v grapo proti Mojstrovkam. Trmoglavo sem postavljala nogo pred nogo. Sneg je bil kljub prijetno visokim temperaturam trd. Ujela sem tudi sončni vzhod. Končno, po dolgem času! Imela sem občutek vsemogočnosti.
Najprej sem se odpravila na Malo Mojstrovko, turno smučanje je bilo v razcvetu, temu primerno pa tudi obiskan vrh. Malo sem počila ter se odpravila dalje še proti Veliki Mojstrovki in Zadnji Mojstrovki.
Razgled
Na Mali Mojstrovki
Iz Male Mojstrovke proti Veliki
Greben je bil deloma izpostavljen, deloma kopen. Zaradi prepadnosti terena sta nepremišljeno zagnanost zamenjala razum ter previdnost, kakor se to zgodi pri odraščajočem človeku. Nikamor se mi ni mudilo. Na enem odseku je bilo potrebno preplezati krajši skokec.
Naprej
Želela sem skočiti še na Travnik, vendar sem zaradi vedno bolj južnega in vdirajočega snega ter visokega izpostavljenega skoka to misel premišljeno opustila.
Na vsakem od vrhov sem uživala v norih razgledih, ki jih besede in slike težko opišejo, če tega ne doživiš sam. V tišini sem sedela na skali in zrla proti snežnim skalnim gmotam, ki so se poskušale dotakniti sinje modrega neba. Sreča ...
Sreča, takšna, da bi lahko jokal.
Nekje med uživancijo na vrhu me je spreletela boleča misel. Nekoč se bo treba vrniti v dolino. Kot se končajo vse stvari, se bo končal tudi moj izlet. Z nekoliko grenkim priokusom sem stopala nazaj proti avtu. Sneg se je že pošteno ugrezal.
Z vsakim korakom dlje od sanj, dlje od preteklosti. Ozrla sem se nazaj in se nasmehnila, kot da me je zajel val modrosti, ki jo ljudje v zrelih letih dobijo z izkušnjami. Hvaležna, da je v mojem življenju nekaj tako pomembnega, čemur je težko reči: na svidenje.
Noro
nedelja, 28. marec 2021
Greben Pece
Smer: Koprivna
Datum: 27. 3. 2021
Dvatisočak:
Veška Kopa (2074 m) - avstrijski vrh
Bistriška Špica (2113 m) - avstrijski vrh
Ura zamujena, ne vrne se nobena. In ravno zato sem se ob petih zjutraj že veselo peljala proti Peci.
Ob izhodišču
Pot iz Koprivne že nekaj dni ni bila shojena, zato se stopinj skoraj ni videlo. Sledila sem markirani poti in uživala v naravi. Nad gozdno mejo je bilo rušje še zmeraj prekrito s snegom. Veselo sem štancala svojo pot po zasneženih poljanah. Sem šla kar po svoje, saj ni bilo nič shojeno.
Ob poti proti vrhu se je odprl izjemen pogled na Olševo, Raduho in del Kamniško-Savinjskih Alp. Prav nasmejala sem se, ko sem se spomnila, da sem prehodila že vse do koder je seglo oko.
Vsakič znova preseneti
Svojo pot proti vrhu
Po nekaj urah hoje in gaženja po snegu nad ruševjem sem prispela do Končnikovega vrha. Ta dan je bil edini cilj, saj je bila vremenska napoved nekoliko slaba. V resnici pa je bila cela šajba. Na vrhu sem se odločila, da jo mahnem na obisk še v Avstrijo. Odpravila sem se proti avstrijskima dvatisočakoma, Veški Kopi in Bistriški Špici. Kordeževo Glavo, ki je prav tako v grebenu Pece, pa sem tokrat izpustila. Do dvanajste ure sem stala že na tretjem dvatisočaku. Snežna podlaga je bila super, zato se nisem opremljala s hladnim orožjem, derezami in cepinom.
Končnikov vrh.
Prvi avstrijski
Drugi avstrijski
Na vseh treh vrhovih je močno pihalo, razgled pa je bil prav prijeten. Nisem se dolgo zadrževala, pičila sem nazaj proti izhodišču. Sonce je snežno odejo lepo segrelo, imela sem občutek, da hodim po snežni čežani. Sledila sem svojim stopinjam proti markirani poti. Vsak tretji korak se mi je globoko vdrlo. Če bi imela jajca, bi me mogoče zaustavila na površju in bi se mi vdiralo samo do tam. Tako pa sem kar nekajkrat pristala v snegu do popka. Pa sem se vlekla in kopala nazaj na površje. V nekem delu, ko se je sneg pošteno prediral na vsakem koraku in sem imela dovolj snega v čevljih in hlačah, sem šla kar po vseh štirih, saj sem tako prerazporedila svojo težo in se je manj udiralo. Hja, znajt se je treba.
Po svojih sledeh nazaj
Do popka
Ob poti
Smer: Sveti Janez Krstnik na Ojstrici
Vrh: Košenjak (1522 m)
Malo pred drugo uro sem že bila nazaj pri avtu. Ker ni bilo ne duha, ne sluha o napovedanem slabem vremenu, sem se na poti nazaj odpeljala še do Košenjaka ter skočila na vrh. Luškan hribček, za regeneracijo po grebenskem prečenju Pece.
Nazaj sem prišla ravno ob zahodu. Fantastičen dan, lepi razgledi in osem debelih ur hoje je bilo za mano.
Na Košenjaku
Skoraj že nazaj
Naročite se na:
Objave (Atom)