Konj in Rzenik

Smer: Kraljev Hrib
Datum: 19. 2. 2021

Vrh: Konj (1803 m) in Rzenik (1833 m)

Lepo petkovo vreme sem izkoristila za dva skorajšnja dvatisočaka. Na kakšen bolj izpostavljen teren nisem upala zaradi glasnih opozoril pred plazovi. Kljub temu me je vleklo nekam po razglede, pa sem se odpravila v Kamniško-Savinjske Alpe na Rzenik in goro Konj.

Planina Dol

Nad planino Dol

Ob jutranjih urah sem štartala s parkirišča Kraljev Hrib. Tla so bila še pomrznjena, sneg se je začel šele pri Planini Dol. Malo višje sem že natikala dereze in v rokah držala cepin.

Snežna odeja je bila deloma poledenela, pot lepo uhojena, le redko se je ugrezalo. Navzgor je šlo kaj hitro, puhico sem ves čas nosila zloženo v nahrbtniku, saj so bile temperature vse prej kot februarske. Medtem ko se je dolina kopala pod nizkimi oblaki, so se pobočja gora nastavljala soncu.

Še malo višje, pogled proti Veliki Planini

Ob poti

Proti vrhu gozdne meje

Najprej sem skočila na Rzenik, nato pa sem šla še na Konja. Do vrha sem zašvicala kot konj. Ko pa sem le prišla do vrha, sem bila na konju.

Malo pod vrhom, Planina Rzenik

Sneg se je zaradi opoldanskega sonca ojužil, zato sem se hitro naužila razgledov ter pobegnila dol na Dol. Čudovito zimsko pravljico sem kmalu pustila za seboj in se vrnila do avta. Kvalitetno izkoriščen petek!

Proti Planjavi

Proti Kamniški Bistrici

Lubnik in Polhograjska Grmada

Smer: Gabrovo

Datum: 16. 2. 2021

Vrh: Lubnik (1025 m)

  

Smer: Polhov Gradec

Datum: 16. 2. 2021

Vrh: Polhograjska Grmada (898 m)

 

Zgodaj zjutraj štart proti Škofji Loki. Cilj je bil Lubnik, vreme je bilo čudovito. Na vrhu sem bila kot bi mignil, odprl pa se je čudovit pogled proti našim Alpam.

 

Ob poti

 

Pogled proti višjim

 

Ker je bil pred mano še dolg dan, sem se odločila, da skočim še na Polhograjsko Grmado. No, pa še štempelj razširjene poti sem potrebovala.

 

Kratek vendar sproščujoč izlet za regeneracijo. 

 

Zagledana proti Triglavu
 

Krim, Soteska Pekel in Slivnica

Občine so se odprle, jaz pa sem pobezljala kot pes, ki ga spustiš s ketne. Še pred sončnim vzhodom v avto in proti Ljubljani proti prvi postojanki.

Smer: Polharski dom Krim
Datum: 15. 2. 2021

Vrh: Krim (1107 m)

Prva postojanka je bil Krim. Sonce še ni dobro vstalo, ko sem z ogromnim nasmehom že mahala proti vrhu. Prijetno shojena pot je hitro minila.

Na vrhu sem občudovala na eni strani dvigajoče sonce, na drugi pa našo gorsko verigo z Zahodnimi Julijci na levi, kjer se je dvigal naš Triglav z belo kapo. Videl se je velik del Karavank in celotna veriga Kamniško Savinjskih Alp, ki so se na videz nedolžno kopale v beli preobleki.

Po postanku in dih jemajočih razgledih sem se odpravila proti izhodišču in dalje v Sotesko Pekel.

Na poti

Dvigajoče sonce

Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe

Smer: Gostišče Pekel
Datum: 15. 2. 2021

Vrh: Soteska Pekel (350 m)

Parkirala sem na večjem parkirišču nekaj minut pred Gostiščem Pekel in se odpravila hudiču naproti.

Šumenje vode, petje ptic in mrzel zrak na licih so bila prava meditacija. Dih jemajoči slapovi so bili delno ledeni. Beseda navdušenje ob pogledu na ledeno umetnost ne bi opisala občutkov ob opazovanju na to čudo narave.

Odločila sem se, da bom šla po zahtevnejši poti mimo Hudičevega zoba, vrnila pa sem se po drugi strani slapov po navadni poti.

Dobra ura uživancije. Če tako izgleda hudičev pekel, hočem tam. Ker še ni bilo dobro poldne, sem se odločila, da skočim še na en hrib, saj bi bilo tako čudovit dan škoda zapraviti z vožnjo nazaj domov.

Med ledom in vodo

Ko se zaljubiš

V led ukleščena narava, brezčasje

Zadnji slap

Borba med soncem in ledom

Smer: Grahovo
Datum: 15. 2. 2021

Vrh: Slivnica (114 m)

Parkirala sem v vasi Grahovo ter se po lepo shojeni poti odpravila proti vrhu. Temperatura se je dvignila, zato sem puhovko pustila kar v avtu. V zraku se je mešal vonj po svežem ter po borovcih. Proti vrhu se je prijetna gozdna steza spremenila v blatno čorbljo in vzdrževanje ravnotežja je bilo prava umetnost.

Malo pod vrhom se je odprl čudovit razgled proti Cerkniškemu jezeru. Na vrhu na drugi strani pa so se zopet bohotno važile gore. Nič kaj skromne so se dvigovale visoko v nebo. Ob pogledu na zasnežene gmote me je zopet prevzelo občudovanje.

Kar nekaj časa bi še hipnotično zrla proti vrhovom, če me veter ne bi spomnil, da sem brez bunde. Pohitela sem nazaj proti izhodišču ter se na poti ustavila še pri Cerkniškemu jezeru.

Znanilci pomladi

Proti presihajočemu jezeru v dolini

Ob jezeru

Vivodnik in Menina Planina

Smer: Gornji Grad mimo Semprimožnika
Datum: 12. 2. 2021

Vrh: Vivodnik (1508 m)

Čudovito vreme je bilo potrebno izkoristiti navkljub napovedi sibirskega mraza. Zaradi plazovitih razmer v višjih predelih gora, sem se odpravila na nižji vrh. Še pred vzhodom sem se odpeljala v Gornji Grad ter pičila proti Vivodniku.

Vreme je bilo fantastično, pot ledeno snežna, vendar je šlo brez težav. Na grebenu se je začel pršič, mestoma pa se je predirala trda snežna skorja. Tam se je soncu pridružil močan veter. Temperatura je padla na -15°C, jaz pa sem se v svoji topli puhovki prijetno grela.

Pičila sem naravnost proti vrhu. Do vrha sem potrebovala dobri dve uri in pol, pošteno pred časovnico.

Po dolgem času se mi je odprl čudovit razgled na verigo Kamniško-Savijskih Alp. To sem pogrešala! Veter, sonce, modro nebo, neskončna svoboda in sreča v očeh. Kar nekaj časa sem se zamudila v zaveterju malo pod vrhom in opazovala gorsko verigo ter naštevala vrhove. V daljavi so se videli tudi Julijci.

Ko sem si napolnila baterije, sem se počasi vrnila proti izhodišču. V slabih dveh urah sem bila nazaj na izhodišču.

 

Fantastična tura, po kateri ostaneš brez besed ter se na poti domov večkrat zalotiš, kako se ti na obrazu še zmeraj igra velik nasmešek pod vplivom današnjih vtisov.

 

Proti grebenu.

Zimska pravljica

Kljub vetru proti vrhu

 

Ob koči na Menini
 

Veriga Kamniško-Savinjskih Alp

Z mislimi med dvatisočaki

Slovenska

Smer: Slovenska (alpinistični vzpon)
Datum: 21. 8. 2020

Odtegnitvena kriza je po 106 dneh, 34 knjigah in 7 filmih na temo gorništva, plezanja in alpinizma enostavno prevelika. Hja, nekako se je potrebno zaposliti, če je v tvoji regiji le en višji hribček za vzdrževanje kondicije, o gorah na drugi strani Slovenije pa lahko le poslušaš in bereš.

Ker turnih pancarjev pred zaprtjem nisem uspela kupiti, je tudi turna smuka splavala po vodi. Tako sem ostala prepuščena na milost in nemilost spominov in fotografij preteklih gorskih potepanj.

Ob prebiranju bloga in pregledovanju slik sem ugotovila, da se mi je eno izmed lepših potepanj izmuznilo iz objave v tem blogu, alpinistična klasika - Slovenska smer v Severni Triglavski steni (III+, 800 m).

 

Slovenska smer s Prevčevim izstopom.

 Ogromna Stena da človeku občutek majhnosti in nepreplezljivosti.

Pred začetkom na turo sem nekoliko omahovala. Predvsem zaradi utrujenosti prejšnjih dni in že dodobra načetih žuljev, ki so mi jih zadejali novi pohodni čevlji. Pa je bila želja prevelika, s stisnjenimi zobmi sem povlekla pohodne čevlje čez razbolele noge in še pred vzhodom sva s soplezalcem štartala iz Vrat. Mimo Aljaževega doma čez Prag, vendar le do nemarkiranega odcepa, kjer je začetek plezalnega dela.  V prvem delu ter nekaj ključnih delih sva se varovala, večino pa plezala nenavezana, saj je bilo napredovanje tako hitrejše, vrv pa bi bila samo v napoto.

 

Užitek

Po krušljivem delu sva prispela do Belih plati ter nadaljevala po žlebu na desni strani. Pri Bučarjevi grapi naju je pričakala vpisna knjiga, v katero sva se seveda vpisala. Med plezanjem sem ozrla Zlatorogove police, ki prečijo celotno Triglavsko steno.

Pri Slovenski grapi je še bilo v zgornjem delu manjše snežišče, ki se ga je brez težav dalo prečiti.

 

Proti grapi

Za izstop sva izbrala Prevčev izstop. Celotna smer od izhodišča nama je vzela približno 6 ur.

Na travnati terasi, s pogledom na našega očaka, je bil čas za počitek. Najprej sem sezula čevlje, nato pa uživala ob čudovitem dnevu. Po krajšem počitku sem skočila še do Staničevega doma, kjer sem si privoščila konkretnejšo malico. Nato pa nazaj proti Vratom. Na poti navzdol sem prehitevala utrujene planince, ki so se vračali s Triglava. V dobrih dveh urah sem bila v dolini, kjer me je čakal nov izziv: pojma nisem imela, kje bom tisti večer spala. Na koncu je naneslo tako, da sem se zvila kar na zadnjih sedežih avta.

Takšne poglede pogrešam

Definitivno je bila Slovenska ena izmed najlepših potepanj po gorskem svetu. Med pisanjem se mi je na trenutke zazdelo, kot da jo ponovno plezam. Le še skala v rokah mi je manjkala. Kljub temu, da gora trenutno nimam v bližini, je karantena prinesla pomembno spoznanje. Ugotovila sem, da moje srce neustavljivo hrepeni po gorskih vrhovih.

Do nadaljnega ... Ko bom spet stala na enem izmed gorskih vrhov. 🌄😊

Palec in Zelenjak

Smer: Ljubelj

Datum: 10. 10. 2020

Dvatisočak:

50. Palec (2026 m)

51. Zelenjak (2024 m)

Z Ljubelja proti koči na Zelenici, eno uro hoje po gozdni potki ali po široki cesti. Na Zelenici je kar mrgolelo ljudi. Sama pa sem se odločila za manj obljudene vrhove, Palec in Zelenjak, na katera vodijo le zahtevna brezpotja.

Sprva sem sledila poti proti Vrtači, nato pa zavila na brezpotje. Pot poteka pod severnim pobočjem Vrtače in pod grebenom Možicev. Prav prijetna sprehajalna pot, ki se zmerno vzpenja. Od koče na Zelenici do vrha enega izmed vrhov je približno dve uri zmerne hoje.

 

Pot krasijo sedaj že rumeneči macesni in ruševje. Kamor seže pogled pa se razprostirajo vrhovi Karavank.

 

Rumeneči macesni dajo svoj pridih.

 

Razgled. 

Najprej sem se odpravila na Palec, kasneje pa še na Zelenjak (sosednjo Vrtačo sem se odločila prihraniti za zimo). Na oba dvatisočaka vodi lepo shojeno brezpotje z le nekaj lažjega poplezavanja. 

Palec.

 

Proti Zelenjaku.

 

Razgled na čudovite barve. 

 

Zelenjak.

Na Koči na Zelenici sem si privoščila še odlične štruklje in se nekaj čez opoldne že vračala proti Ljubelju. Za mano je bila čudovita jesenska pravljica.

Odlični štruklji.

Grebensko prečenje Košute

Smer: Kofce - planina Dolga Njiva

Datum: 9. 10. 2020

Dvatisočak:

40. Veliki vrh (2088 m)

41. Toplar (2000 m)

42. Malo kladivo (2036 m)

43. Kladivo (2094 m)

44. Pungartska gora/Tegoška gora - zahodni vrh (2025 m)

45. Tegoška gora - vzhodni vrh (2044 m)

46. Užnik/Macesje - zahodni vrh (2079 m)

47. Macesje - vzhodni vrh (2124 m)

48. Ostrv (2104 m)

49. Košutnikov Turn (2134 m)

Ker je bila vremenska napoved za petek lepa, je bil čas za čudovito jesensko turo, ki sem jo načrtovala že kar nekaj časa. Vzela sem dopust in se že v četrtek popoldne odpeljala proti izhodišču, kamor sem prispela v poznih večernih urah.

 

Ker me je naslednji dan čakalo dolgo grebensko prečenje in nisem želela izgubljati dragocenih ur spanca, ki bi jih izgubila z vožnjo čez našo kokoško, sem se odločila kar za spanje na zadnjih sedežih avtomobila. Zunaj je bilo nekaj stopinj nad lediščem, na oknih se je sredi noči začela delati slana, jaz pa sem mižala v svoji topli spalki.

Po toplem čaju, ki sem si ga naredila na gorilniku, sem jutro pričela s potjo proti Kofcam. Zajtrk je bil kar na poti. Do Kofc ni daleč, pot je prav prijetna. Iz koče na Kofcah se je odprl čudovit pogled proti jesensko obarvanim gozdovom. Višje ležeče trave so že rumenele, planinsko cvetje odcvetelo. Gore pa so pokazale vse svoje jesenske čare.

 

 

 

Proti grebenu na poti do Kofc.

Na Velikem vrhu.

Na Kofcah se nisem dolgo zadrževala, čakal me je verjetno najdaljši slovenski greben, ki je dolg nekaj več kot 10 kilometrov. Najprej sem se odpravila proti Velikemu vrhu. Na grebenu so po nekod še bile zaplate prvega snega, ki je v visokogorju zapadel pretekla dva tedna. Tudi veter je močno bril, zato so se dobra vetrovka s kapuco in vetrne hlače izkazale za neprecenljiv del opreme.

 

Iz zahodnega dela proti vzhodu.

Proti enemu izmed vrhov.

Iz vzhodnega dela proti zahodu, pogled nazaj.

Pisane barve jeseni.

 

Zadnja dva vrhova, Tolsto Košuto z vzhodnim in zahodnim vrhom, sem spustila, saj nanju vodi le brezpotje. Zaradi krajših jesenskih dni mi je za obisk teh vrhov zmanjkalo časa. Bosta počakala na naslednji obisk. Zadnji osvojeni vrh je bil Košutnikov Turn, s katerega sem sestopila na planino Dolga Njiva, kjer je čakal drugi avto. Ker se vračanje na izhodišče ob pobočju vleče kot čreva, vsekakor priporočam dva avtomobila.

 

Vrh Košutnikovega Turna.

 

 

Kavke v jadranju.

 

Koča na planini Dolga Njiva.

 

Greben Košute je relativno enostaven greben s čudovitimi razgledi. Na vzhodnem delu je nekoliko zatevnejši, tam je tudi nekaj zajl. Na celotni dobrih devet ur dolgi turi dvatisočake pobiraš kot hruške. Definitivno je grebensko prečenje Košute epska jesenska tura.