Nepopisna svoboda

Smer: Koča pod slapom Rinka

Datum: 24. 4. 2021

Dvatisočak:

63. Ledinski vrh (2108 m)

64. Turska gora (2251 m)

Ležim v svoji "avto sobi", grizljam čokoladne oreščke in razmišljam, kako bi začela to objavo, da bi z besedami uspela opisati vsaj pol tega kar sem doživela.

Dan poprej sem se odpeljala v Logarsko dolino in prenočila v avtu. Ob štirih zjutraj pa sem se odpravila proti Ledinskemu vrhu, želja je bila, da ulovim sončni vzhod. Pot mi je osvetljevala lučka, temno nebo pa se je bohotilo s svojimi preštevilčnimi zvezdami, ki jih v mestih ni več moč videti. Na poti so me spremljali nočni zvoki narave in šumenje Savinje.

Pri Orlovem gnezdu sem prečila večjo plazovino, ki je s seboj ponesla kar nekaj dreves. Kmalu sem prečila most nad slapom Rinka ter dosegla izvir, kjer sem se okrepčala.

Izvir Savinje

Nad izvirom se je začela snežna odeja. Ravno prav trda, da se ni ugrezalo ali drselo. Razmere so bile naravnost fantastične.

Proti Ledinskemu vrhu

Malo pod Okrešljem sem se napotila proti Savinjskemu sedlu ter dalje proti Jezerskemu sedlu. Na poti sem videla dvigajoče sonce, ki se je za Mrzlo goro bohotilo v vseh svojih barvah. Ostenja gora pa so se odela v čudovito oranžno barvo.

Kdo je pobarval nebo?

Oranžne barve gora ob vzhodu.

Prebujanje dneva.

Pravijo, da gora ni nora, nor je tisti, ki gre na njo. Sama pa pravim, da so nori tisti ljudje, ki so pripravljeni tako čudovit dan preživeti pred štirikotnim napajalnikom in za štirimi stenami. Tisti, ki se pač nikoli niso potrudili doseči vzhoda na vrhu gora, ne bodo nikoli razumeli.

Za drugim sedlom se je odprl čudovit pogled na Jezersko in celotno verigo vrhov. Kamnite gmote so bile odete v snežno odejo in so pisale pravljico le za tiste, ki jih pridejo pogledat od blizu.

Skuta z Dolgim hrbtom

Na Ledinskem vrhu sem pomalicala in občudovala mogočne stene in dvigajočo se kroglo.

Proti Grintovcu

Ker me je počasi začelo zebsti, sem se začela vračati. Vreme je bilo brez oblačka, sneg fenomenalen. Turski žleb pa je tiho vabil moje poglede. Nisem se mogla upreti, pa sem se odločila, da skočim še na Tursko goro. Greh bi bil, da bi se na tako čudovit dan vrnila v dolino še preden bi se poldne dobro začelo.

Neskončna svoboda

V Turskem žlebu so bile tlakovane snežne stopnice do zvezd. Kar navpično navzgor, kakšen užitek. Občasno se je mimo prikotalila snežna kepa, čelada in dodatna mera pozornosti zato nista bili odveč.

Na vrhu sem zavila proti Turski gori. Med hojo sem po snegu sprožala snežne kristale, ki so leteli v prepad proti dolini. Kmalu sem bila na vrhu, odprl se mi je neverjeten razgled druge strani gorske verige.

Turska gora proti Rinkam

Kar nekaj časa sem uživala na vrhu, ko pa se je začel sneg južiti, sem odrinila nazaj proti dolini.

Po žlebu nazaj dol

Prav smejalo se mi je, fantastičen začetek majskega road tripa.

Na poti sem se spomnila pravljice o ptici, ki sedi v zlati kletki in kriči svoboda. Kljub odprtim vratom, nikoli ne poleti. Všeč mi je zgodba, saj je resnična. Radi bi bili svobodni, vendar kletka prinaša določeno varnost, v kletki se ptici ni treba obremenjevati s hrano, sovražniki, nima nobene skrbi pod soncem. Kletka je udobna, svoboda je nevarna. Nima ne jamstva, ne varnosti. Svoboda pomeni hoditi po robu, vsak tenutek je izziv neznanega. Svoboda pomeni odgovornost zase.

Zavedala sem se, kaj že cel dan čutim. Čutila sem srečo, srce je poletelo kot ptica proti nebu. V gorah, v naravi, brez ure in urnika. Nepopisna svoboda. Zaljubljena v življenje. Le kaj mi bo prinesel jutrišnji dan?

Slap Rinka

ŽNJ vrh

Ob treh zjutraj sem štartala proti Gorenjski. Današnji cilj je bil Mali Vrh, najbolj zahodni dvatisočak v pogorju Belščice. Prve sončne žarke sem želela uloviti na poti. Vsa naspidirana, saj že dva tedna nisem stala na kakšnem dvatisočaku, sem se odpeljala do hidroelektrarne Javorniški Rovt.

Ob izhodišču.

Družbo mi je delala kolegica, ki je želela preizkusiti hojo z derezami in cepinom, pa sem jo vzela s seboj - njena otvoritvena tura zimskega pohodništva. "Bova videli, če ne bo šlo, bova obrnili. Saj ni važen cilj, temveč pot," je bil najin moto ob začetku.

Prvi sončni žarki so začeli osvetljevati nebo, me pa sva jo že mahali proti vrhu. Ob poti sem v času vzpenjanja videla pet majhnih sivih miši, ki so drobencljale po snegu in se skrile v duplino dreves. Ker kolegica ni videla niti ene, sem se začela spraševati, če je simptom gorskega delirija haluciniranje sivih miši tako kot se to zgodi pri alkoholni odtegnitveni krizi.

Počasi se je začelo daniti.

Do vrha je bilo tri ure in cel čas sva vztrajno gazili po snegu, vdiralo se je do kolen. Slaba gaz preteklih dni je bila namreč čisto zasuta. Za Planino Seča sva zavili proti Stolu kot sta kazala kažipot in zemljevid. Od planine dalje je pihalo kot za zastavo, prezeblo me je do kosti.

Proti Kamnitniku.

Po nekaj metrih vzpona se je pred nama začel dvigovati Mali Vrh, bil je skoraj na dosegu dlani. Med nama in vrhom pa globoka prepadna stena, kjer poleti poteka pot, sedaj pa je bila prekrita z opastmi. Vrh je bil tako blizu, vendar tako daleč. Naprej ni šlo, saj vrvi za spust nisva imeli, opasti pa so nevarno grozile, da se bodo zlomile ob prvi obremenitvi.

Vrh na dlani.

Možno bi se bilo spustiti nazaj do planine in skozi dolino ter po eni izmed grap. Vendar je bilo vse območje izpostavljeno večjim plazovom, na dnu doline so se kopičile plazovine, plazovnega trojčka pa nisva imeli. Za začetnika to sigurno ne bi bila dobra odločitev. Lahko bi se vrnili na izhodišče in se vrnili okoli na drugo stran Kamnitnika in ponovno navzgor, pa se je sneg počasi že začel južiti in zaradi izpostavljenosti terena na vrhu ter pozne ure za začetek ture, bi se verjetno ponovno obrnili.

Razum je kričal svoje, danes z vrhom ne bo nič. Čustva in ego pa sta se s to odločitvijo s težavo spopadala vse do doma. Spoznala sem, da je lažje reči kot pa v resnici sprejeti, da nisi dosegel vrha, saj te ob tem prevzame občutek neuspeha, s katerim se moraš spoprijeti.

Z dolgimi nosovi sva se vlekli proti planini, kjer sem dobesedno požrla vso malico, ki jo je premogel moj nahrbtnik. Pred izhodiščem sva se ustavili pri izviru in poskusili uživati v trenutku in kukajočem soncu, ki se je prikazalo izza oblakov.

Planina Seča.

Na poti nazaj sem bila polna žalosti, ker je vrh ostal neosvojen, sama pa si zaradi tega nisem dovolila v popolnosti uživati v gorski naravi. Jezna sem bila nase, ker nisem dobro preučila zimske poti ter morda tudi nisem izbrala najboljše destinacije za popolnega začetnika. Razočarana sem bila nad sabo, saj sem spoznala, da mi vrh očitno pomeni veliko več kot sama pot.

Če je kriza ... Objem dreves baje pomaga.

Ob dolgi vožnji nazaj sem premetavala misli. Mar sem res postala tako prevzetna, da so mi bolj pomembne postale številke vrhov kot sama pot? Gora je tam, visoka in mogočna. Jaz sem majhna in minljiva. Z gorami ne moremo tekmovati, gore in njihovo veličastnost moramo spoštovati, če tudi to pomeni, da nam bo njihov vrh kdaj ostal nedosegljiv. Ti namreč ne odločaš, kdaj boš prišel na vrh. Gora je tista, ki odloči, koga bo spustila k sebi.

Kljub nedoseženemu vrhu, sem se naučila, da je včasih neuspeh del življenja in gorništva. Grenko izkušnjo je potrebno sprejeti in se iz nje učiti. Spoznala pa sem, da vsak osvojeni vrh ne smem imeti za samoumevnega. Gore sedaj ljubim le še bolj, hrepenenje je še večje ter želja po njihovi bližini še bolj goreča.

Čisto brez razgleda pa tudi nisem ostala.

Velikonočni zen

Smer: Planina Ravne

Datum: 4. 4. 2021

Dvatisočak:

60. Veliki Vrh/Veža (2110 m)

61. Velika Zelenica (2114 m)

62. Molička Peč (2029 m)

Medtem ko so normalni ljudje na nedeljsko praznično jutro še spali, sem se jaz odpravila v svojo cerkev - gore. Avto sem pustila 30 minut nižje od izhodišča, saj je bila cesta dalje zaradi snega neprevozna.

Že na samem začetku sem gladko zgrešila pot in jo proti Dleskovcu ubrala kar po brezpotju. Na poti sem se nekajkrat borila z ruševjem, ki pa sem ga kljub vsemu uspela preplezati. Vsaj snežna odeja se ni pretirano vdirala. Po večjem ovinku lutanja sem le prišla na planino pod Dleskovcem ter se povzpela še na ta hrib, ki je nekaj nižji od ciljnih dvatisočakov.

Tudi od tukaj sem nadaljevala po brezpotju. V stilu naprej. Najprej sem se namenila na Veliki Vrh. Za vzpon sem izbrala osrednjo širšo grapo, ki ni bila preveč strma. Do vrha je v srpentinah šlo kar hitro. Na vrhu pa sem si privoščila velikonočni zajtrk. Po grebenu sem nadaljevala na Veliko Zelenico, od tam pa sem nameravala še na Moličko Peč. Ker pa so bile opasti prevelike, grebensko prečenje ni prišlo v poštev. Vrnila sem se do sredine grape, po kateri sem se vzpela in se odpravila po pobočju proti Molički Peči.

Borba z ruševjem

Ob vzponu

Veliki Vrh

Razgled proti Ojstrici

Prečenje pobočja se je kaj kmalu spremenilo v 40-45° strmo pobočje (sem izmerila) zalito z ledom in v spodnjem delu nekaj deset meterskim skalnim skokom, ki se je končal z večjo vrtačo. Ob zdrsu bi padec najbrž postal kar usoden. Hoja se je spremenila v plezalno prečenje pobočja. Po približno sto metrih se je teren znova uravnal, adrenalin je popustil, jaz pa sem se odpravila dalje.

Pobočje

Proti Molički Peči

Molička Peč

Na področju Moličke Peči je ogromno vrtač in podzemnih jam, zato previdnost ni odveč. Kar nekaj tako globokih vrtač sem morala obhoditi okoli. Pod vrhom zadnjega dvatisočaka še nekaj borbe z ruševjem in bila sem na vrhu.

Ob sestopu sem pri jamarskem bivaku naredila krajšo malico, nato pa sledila smučinam, ki so peljale proti izhodišču. Še po drugi strani sem obhodila Dleskovec, ob poti videla ostanke plazu ter starejšo plazovino prečila tudi sama.

Nazaj proti izhodišču

Planina Ravne

Relativno lahka tura se je zaradi vandranja po brezpotjih, občasno vdirajočega snega in dokaj zahtevnega prečenja pobočja, na koncu spremenila v fantastično deset urno gorsko pohajkovanje. Lahko rečem le, da so bila pričakovanja današnjega dne presežena, velika noč pa več kot kvalitetno preživeta.

Življenje v dnevu

Smer: Vršič

Datum: 31. 3. 2021

Dvatisočak:

57. Mala Mojstrovka (2332 m)

58. Velika Mojstrovka (2366 m)

59. Zadnja Mojstovka (2354 m)

Noč je bila kratka pa sem vseeno spala kot dojenček. Že na vse zgodaj sem se zbudila kot otrok v pričakovanju. Sedla sem v avto in prekipevala od otroškega veselja in radosti. Napovedano vreme je bilo namreč brez oblačka, prijetno toplo. V službi sem dobila dopust in navdušeno odhitela proti Vršiču. Zadnji dan pred ponovno omejitvijo gibanja je bilo potrebno izkoristit in sem se namenila na Mojstrovke. Očitno nisem edina tako entuziastično nameravala izkoristiti zadnji dan svobode, saj se je na poti trlo ljudi, ki so si z enakim namenom kot jaz v službi izborili dopust.

Sončni vzhod

Proti grapi

Otroška iskrivost se je na Vršiču le še razplamtela. Gore! Gremo! Akcija! Kot najstnik v puberteti sem se nepremišljeno zagnala v grapo proti Mojstrovkam. Trmoglavo sem postavljala nogo pred nogo. Sneg je bil kljub prijetno visokim temperaturam trd. Ujela sem tudi sončni vzhod. Končno, po dolgem času! Imela sem občutek vsemogočnosti.

Najprej sem se odpravila na Malo Mojstrovko, turno smučanje je bilo v razcvetu, temu primerno pa tudi obiskan vrh. Malo sem počila ter se odpravila dalje še proti Veliki Mojstrovki in Zadnji Mojstrovki.

Razgled

Na Mali Mojstrovki

Iz Male Mojstrovke proti Veliki

Greben je bil deloma izpostavljen, deloma kopen. Zaradi prepadnosti terena sta nepremišljeno zagnanost zamenjala razum ter previdnost, kakor se to zgodi pri odraščajočem človeku. Nikamor se mi ni mudilo. Na enem odseku je bilo potrebno preplezati krajši skokec.

Naprej

Želela sem skočiti še na Travnik, vendar sem zaradi vedno bolj južnega in vdirajočega snega ter visokega izpostavljenega skoka to misel premišljeno opustila.

Na vsakem od vrhov sem uživala v norih razgledih, ki jih besede in slike težko opišejo, če tega ne doživiš sam. V tišini sem sedela na skali in zrla proti snežnim skalnim gmotam, ki so se poskušale dotakniti sinje modrega neba. Sreča ... 

Sreča, takšna, da bi lahko jokal.

Nekje med uživancijo na vrhu me je spreletela boleča misel. Nekoč se bo treba vrniti v dolino. Kot se končajo vse stvari, se bo končal tudi moj izlet. Z nekoliko grenkim priokusom sem stopala nazaj proti avtu. Sneg se je že pošteno ugrezal.

Z vsakim korakom dlje od sanj, dlje od preteklosti. Ozrla sem se nazaj in se nasmehnila, kot da me je zajel val modrosti, ki jo ljudje v zrelih letih dobijo z izkušnjami. Hvaležna, da je v mojem življenju nekaj tako pomembnega, čemur je težko reči: na svidenje.

Noro

Greben Pece

Smer: Koprivna

Datum: 27. 3. 2021

Dvatisočak:

56. Končnikov vrh (2109 m)

       Veška Kopa (2074 m) - avstrijski vrh

       Bistriška Špica (2113 m) - avstrijski vrh

Ura zamujena, ne vrne se nobena. In ravno zato sem se ob petih zjutraj že veselo peljala proti Peci.

Ob izhodišču

 

Pot iz Koprivne že nekaj dni ni bila shojena, zato se stopinj skoraj ni videlo. Sledila sem markirani poti in uživala v naravi. Nad gozdno mejo je bilo rušje še zmeraj prekrito s snegom. Veselo sem štancala svojo pot po zasneženih poljanah. Sem šla kar po svoje, saj ni bilo nič shojeno.

Ob poti proti vrhu se je odprl izjemen pogled na Olševo, Raduho in del Kamniško-Savinjskih Alp. Prav nasmejala sem se, ko sem se spomnila, da sem prehodila že vse do koder je seglo oko.

Vsakič znova preseneti

Svojo pot proti vrhu

Po nekaj urah hoje in gaženja po snegu nad ruševjem sem prispela do Končnikovega vrha. Ta dan je bil edini cilj, saj je bila vremenska napoved nekoliko slaba. V resnici pa je bila cela šajba. Na vrhu sem se odločila, da jo mahnem na obisk še v Avstrijo. Odpravila sem se proti avstrijskima dvatisočakoma, Veški Kopi in Bistriški Špici. Kordeževo Glavo, ki je prav tako v grebenu Pece, pa sem tokrat izpustila. Do dvanajste ure sem stala že na tretjem dvatisočaku. Snežna podlaga je bila super, zato se nisem opremljala s hladnim orožjem, derezami in cepinom.

Končnikov vrh.

Prvi avstrijski

Drugi avstrijski

Na vseh treh vrhovih je močno pihalo, razgled pa je bil prav prijeten. Nisem se dolgo zadrževala, pičila sem nazaj proti izhodišču. Sonce je snežno odejo lepo segrelo, imela sem občutek, da hodim po snežni čežani. Sledila sem svojim stopinjam proti markirani poti. Vsak tretji korak se mi je globoko vdrlo. Če bi imela jajca, bi me mogoče zaustavila na površju in bi se mi vdiralo samo do tam. Tako pa sem kar nekajkrat pristala v snegu do popka. Pa sem se vlekla in kopala nazaj na površje. V nekem delu, ko se je sneg pošteno prediral na vsakem koraku in sem imela dovolj snega v čevljih in hlačah, sem šla kar po vseh štirih, saj sem tako prerazporedila svojo težo in se je manj udiralo. Hja, znajt se je treba.

Po svojih sledeh nazaj

Do popka

Ob poti

Smer: Sveti Janez Krstnik na Ojstrici

Vrh: Košenjak (1522 m)

Malo pred drugo uro sem že bila nazaj pri avtu. Ker ni bilo ne duha, ne sluha o napovedanem slabem vremenu, sem se na poti nazaj odpeljala še do Košenjaka ter skočila na vrh. Luškan hribček, za regeneracijo po grebenskem prečenju Pece.

Nazaj sem prišla ravno ob zahodu. Fantastičen dan, lepi razgledi in osem debelih ur hoje je bilo za mano.

Na Košenjaku

Skoraj že nazaj

Nebesa in pekel v mnogih presežkih

Smer: Plave
Datum: 20. 3. 2021

Vrh: Korada (812 m)

Smer: Avsa
Datum: 20. 3. 2021

Vrh: Matajur (1642 m)

Z vikendom je prišel tudi čas rehabilitacije v gorah. Malo pred zaključkom policijske ure sem že veselo nabirala kilometre na naši avtocesti. Ker je bilo povsod po Sloveniji napovedano slabo vreme, sem zavila v edini vremensko ugoden del, na Primorsko.

Ob osmih sem že bila na izhodišču za Korado. Pričakalo me je brez oblačno nebo, sijoče sonce in vreme skoraj za poletje.

Mahnila sem jo proti vrhu. Po poti so mi delali družbo znanilci pomladi. Suha usta so mi kmalu začela govoriti, da bo čas za pijačo, vendar se mi nahrbtnika ni ljubilo dati z ram. Komaj sem začela premišljevati o tem, se je na poti pojavila pipica z vodo. Kakšen zegen imam jaz zadnje čase. Napila sem se izvirske vode in mahnila proti vrhu, kjer sem občudovala sosednje vrhove Julijcev. Cela nebesa.

Pot na Korado

Znanilci pomladi

Proti Julijcem

Na Koradi

Po Koradi sem se odpravila še na Matajur. Po poti so mi delale družbo shojene sledi v snegu. Vmes sem se, pojma nimam kako, izgubila in kar naenkrat pred seboj izgubila sled. Očitno sem se čisto preveč zamislila. Pa sem jo mahnila kar po brezpotju in po občutku. Po nekaj minutah borbe z vejami dreves, sem se le prebila nazaj do markirane poti. Pot na Matajur se je vlekla kot čreva. Bila sem dobre pol ure pod vrhom, ko sem se ozrla nazaj in za seboj zagledala grozeče črne oblake. Trma je bila prevelika, pospešila sem korak in se prebila do vrha. Na vrhu pa me je zajela prava snežna nevihta. Kar naenkrat se je stemnilo. Padajoče snežinke so se grozeče vrtinčile v vetru in me počasi spreminjale v snežaka. Nisem se veliko obotavljala, da novo zapadli sneg ne bi prekril gazi. Previdno sem po grebenu pohitela dol, prsti na rokah so mi od ledenih sunkov vetra skoraj primrznili. Bil je pravi pekel.

Ko se ozreš nazaj

Na Matajurju

Ko sem snela sončna očala, sem ugotovila, da le ni tako hudo. Ob vrtinčenju snežink sem se odpravila proti izhodišču.

Ker me je naslednji dan čakal še en hribček v teh koncih, sem se odločila za Couchsurfing. Za prenočišče sem dobila cel apartma s kaminom. Večje sreče že ne bi mogla imti. Ob prasketajočem ognju sem zaspala kot top.

Smer: Mejni prehod Učja
Datum: 21. 3. 2021

Vrh: Stol (1673 m)

Naslednje jutro pa me je čakal Stol. Odpeljala sem se do mejnega prehoda Učja, od koder je prijeten zimski dostop. Pot se je ves čas vila po s snegom prekritim makadamom. Do planine Božca je bila prav počasi vzpenjajoča.

Do Stola pa je od planine bila še ura hoda po grebenu. Sneg je bil prijetno zbit, pod nogami je škripalo, dereze pa so zagotovile nekoliko manj drseč korak.

Proti planini Božca

Po grebenu do vrha

Uživancija in malica na vrhu ter povratek proti izhodišču. Na grebenu me je zopet zajel mini viharček, prepihalo me je do kosti. Kmalu pa se je vreme umirilo. Pravzaprav je povsod okoli divjala nevihta, vsi vrhovi so bili v temnih oblakih, le na Stol je sramežljivo kukalo sonce.

Na vrhu Stola

Ob hoji navzdol sem padla v trans stanje. Uživala sem ob škripanju snega pod nogami, kot da bi hodila po peščeni plaži. Kar naenkrat sem bila pri izhodišču. Od vrha do izhodišča se spomnim vsakega koraka in vsake misli, po drugi strani pa tema, kot da sem se teleportirala. Samo jaz ter tukaj in zdaj.

Rehabilitacijski vikend več kot uspešno zaključen.