Plezalni vzpon na Brano

Smer: Šija (alpinistični vzpon)
Datum: 30. 5. 2020

Dvatisočak:

7. Brana (2253 m)

Vsekakor je bil ta vzpon eden izmed boljših gorskih potepanj. Z idejo o vzponu na Brano čez Šijo sem se poigravala odkar mi jo je predstavil kolega. Zato sem morala izkoristiti priložnost, ko se mi je le-ta ponudila. Vzpon mi ne bo ostal v spominu toliko zaradi gore same, kot zaradi izbire dostopne smeri.

Pot na Brano čez Šijo.

Ob svežem jutru start iz Jermance do Kamniškega sedla. Tam krajša malica, nad sedlom so se začeli delati oblaki, zato se vrha ni videlo, med potjo je celo začelo naletavati nekaj snega. Veter je prav močno zavijal, zato so bile za nadaljevanje poti potrebne rokavice in skoraj zimska bojna oprema. Zaradi kombinacije težavnosti ture in vremenskih razmer sem nekoliko oklevala, vendar se kljub temu podala proti vrhu - ura je bila še zgodnja, nevihte pa tudi niso bile napovedane.

Naročilo za sonce očitno ni bilo sprejeto.

Tu gor bo treba.

Plezanje po Šiji (II-III, 200 m) je večinoma II. stopnje navzgor, skala pa je prav lepo razčlenjena za stope in oprijeme. Po preplezanem delu je sledil sprehod po grebenu, ki pa je na nekaterih mestih izpostavljen in zato ni ravno primeren za vrtoglave. Smer je name naredila kar pošten vtis.

Vrtoglavi pogled navzdol.

 

Poplezavanje dol.

 

In gor, še malo do grebena.

Ko sem prispela na vrh, so se oblaki nekoliko razkadili, odprl se je lep pogled na Logarsko dolino na severni strani. Razkrili pa so se tudi sosednji vrhovi Turska Gora, Rinke, Mrzla Gora, Krofička, Ojstrica in Planjava.

Povratek po pohodni poti na Kamniško sedlo in nazaj v dolino.

Vrh.

Koroški dvatisočak Kralja Matjaža

Smer: Rudnik v Topli
Datum: 30. 4. 2020

Dvatisočak:

5. Peca (2125 m)

Karantena se je končala, zato je bilo potrebno naslednji dan proslaviti z vzponom na dvatisočaka. Tokrat me je pot vodila na Koroško, vzpon na Peco. Konec dvomesečne hibernacije ob prepovedi prehajanja občin mi je dal zagon, kljub slabi vremenski napovedi.

Do vrha me je čakalo 3 ure in 30 minut hoje, vendar sem vzpon na vrh zaradi zagnanosti skrajšala za eno uro. Sama pot do vrha je lahka, lahko pa se izbere tudi zahtevnejša plezalna pot. Ptičje petje v gozdnih krošnjah mi je dalo nove energije.

Ker je bila vremenska napoved malo slabša, sem se odločila za lažji dostop mimo Doma na Peci.

Na vrhu se je sonce skrilo za meglo, vendar je bilo veselje ob doseženem vrhu po dolgem času toliko bolj sladko. Za trenutek so se celo oblaki razblinili in pokazali so se najbližji sosednji vrhovi.

Ob povratku pa še skok v jamo Kralja Matjaža. Brada še zmeraj raste.

V megli, tokrat brez razgleda.

Zimski vzpon na Raduho

Smer: Radušnik
Datum: 15. 3. 2020

Dvatisočak:

4. Velika Raduha (2062 m)

Raduha je eden prvih dvatisočakov, ki sem jih dosegla že kot otrok. Nekajkrat pa sem se po različnih poteh povzpela tudi sama.

Ko sem se začela v začetku leta 2020 igrati z idejo zbiranja slovenskih dvotisočakov, je bila Raduha prva, na katero sem se povzpela.

Dan je bil odličen, zima se je počasi bližala h koncu. Do Koče na Loki je vodila ozka gozdna stezica, ki je potekala v senci drevesnih krošenj. Od Koče na Loki dalje pa je pot popestril že nekoliko južen sneg. Le na grebenu proti vrhu so bili potrebni cepin in dereze.

Ko sem vzpon ovekovečila s fotografijo, se je na nebu prikazalo nekaj oblačkov - le toliko, da ni bilo preveč kičasto.

Vrh Raduhe v zimskih razmerah.

Trojček našega očaka

Smer: Aljažev dom v Vratih čez Prag
Datum: 10. 8. 2019

Dvatisočaki:

1. Triglav (2864 m)

2. Mali Triglav (2725 m)

3. Kredarica (2541 m)

Kot se spodobi, bom blog začela z našim očakom. Sicer sem vrh dosegla pred začetkom leta 2020, ko se je začela v moji glavi porajati ideja: "Kaj pa, če bi poskusila osvojiti čim več slovenskih dvatisočakov?"

Kljub temu, si naš Triglav zasluži prvo objavo.

Pot čez Prag je spremljal sončen dan. Ko sem prispela na Kredarico, je sledil kratek počitek ter večerni skok do Aljaževega stolpa na vrhu.

Pot do Aljaževega stolpa je vodila čez Mali Triglav.

Pogled na megleni Mali Triglav in vzpenjajočo kačo.

Morja se ni z vrha videlo, kljub temu pa je bil pogled z najvišje točke naše kokoške čudovit.

Ob povratku sem komaj še ujela večerjo na Kredarici. Vrnila sem se namreč že ob mraku, saj sem si vzela kar nekaj časa za užitek ob razgledu.

Naslednje jutro me je ob povratku v dolino čez Krmo spremljalo nekaj dežja, vendar se je dopoldne dan prav lepo razjasnil.

Pogled z vrha.

V tej objavi navajam kar tri dosežene dvatisočake, ker enotnega seznama števila slovenskih dvatisočakov ni. Odločila sem se, da bom vrrstni red vrhov sledila po seznamu vrhov, ki so objavljeni v Planinskem vestniku leta 1994, avtorja Ljuba Urajnarja, ki je naštel kar 349 slovenskih dvatisočakov.