nedelja, 28. junij 2020

Po poti SPP v Julijcih

Smer: Koča pri Savici - Koča pri Bogatinu - Krnska jezera - Krn - Batognica - Planina Razor - Vogel - Rodica - Črna Prst - Bohinjska Bistrica
Datum: 25. 6. 2020 - 28. 6. 2020
Dvatisočak:

Ker je bil pred mano podaljšan vikend, sem se odločila za večdnevni skok v našo najvišjo gorsko verigo. Odločila sem se za SPP pot, kjer sem pridobila kar 7 žigov. Opravljena razdalja je bila približno 60 kilometrov in 4000 višincev.

1. dan
V zgodnjih jutrajnjih urah štart iz Koče pri Savici. Do tam me je pripeljal taksi, saj je parkirišče pri slapu plačljivo. Ker je že zgodaj zjutraj deževalo, sem se odločila za dostop po 49-ih serpentinah do Komne. Komarčo pa raje zaradi možnosti zdrsa na mokri skali pustila za naslednjič.
Vse do Krnskih jezer me je močil dež, pri vzponu na Krn pa se je vreme izboljšalo, kljub temu je bil vrh zavit v meglo.
Na poti do Krnskega jezera, ostanki vojne.

Krnsko jezero.

Škraplje in žlebiči na poti proti Krnu.

Vrh Krna v megli.

2. dan
Ker se čevlji čez noč niso uspeli posušiti, sem v zgodnjih jutranjih urah odčmokala dalje proti Batognici. Batognica je zanimiv vrh, na katerega vodijo kamnite izklesane stopnice, ob poti pa je nešteto ostankov iz časa 1. svetovne vojne. Na tem področju je na mreč potekala minska vojna med Italijanskimi in Avsto-Ogrskimi vojaki.
Na vrh sem se povzpela s Krnske strani, nadaljevala pa proti Planini Razor. Tudi tokrat je bil dvatisočak žal zavit v meglo, pozdravile pa so me ovce.

Kamnite stopnice na Batognico.

Ostanki minske vojne ob poti.

Vrh Batognice v megli.

Pot proti Planini Razor.
3. dan
S Planine Razor sem se odpravila na Vogel, po prečenju sem pot nadaljevala proti Rodici ter dalje na Črno Prst, ki je po tretjem dnevu predstavljala zadnji pridobljeni žig. Ker so bili vsi pretekli dnevi bolj ali manj zaviti v meglo, sem bila za opravljeno pot tukaj nagrajena z odličnim sončnim vzhodom.

Planike ob poti.

Sončni vzhod.

Še zadnji pogled proti Triglavu.



Storžič na čudovit dan

Smer: Dom pod Storžičem po jugozahodnem žlebu
Datum: 7. 5. 2020
Dvatisočak:

Ker so bile severne stene Storžiča še pod zaplatami snega, sem se odločila za lažji pristop od Doma pod Storžičem momo Velikih Poljan čez jugozahodnei žleb.
Pogled po žlebu navzgor.

Že ob zgodnjih jutranjih urah je kazalo, da bi bilo dan, preživet nekje za štirimi stenami, greh vreči stran. Vreme ravno prav za kratke rokave, nežna sapica na licih in na nebu niti enega oblačka.

Pristop do vrha je najprej vodil po sveži gozdni stezici, jugozahodni žleb pa so že ogrevali prvi spomladanski sončni žarki. Nekaj je bilo tudi snega, na vrhu pa dokaj razmočen teren.
Užitek na vrhu ob takšnem dnevu je bil neprecenljiv.



Vrh, v tem času brez gužve in ovc.

Za piko na i še štruklji v Domu pod Storžičem.

nedelja, 14. junij 2020

Begunjščica in Bornovi tuneli

Smer: Dom v Dragi čez Preval
Datum: 13. 6. 2020
Dvatisočak:

Prejšnji dan sem se že potepala po Golici, narcise pa sem za nekaj tednov zamudila. Tokrat sem se odločila za Begunjščico. Ob zgodnjih jutranjih urah sem parkirala pri Domu v Dragi ter po delno zahtevni poti čez Preval nadaljevala proti vrhu.

Začetek poti spremlja žuborenje vode in kar nekajkratno prečenje potoka. Ob začetku je nekaj klinov, kjer je potrebno malo poplezavanja, kasneje pa je pot do Prevale sorazmerno lahka in poteka po gozdni poti v senci drevesnih krošenj.

Po Prevali se začne kalvarija strmine, sonce je že kar močno sijalo, pot pa se ovinkasto vzpenja proti vrhu. Na grebenu proti vrhu je začelo pihati.

Pogled proti Vrtači.

Južno pobočje Begunjščice.

Centralna grapa, zimski dostop.

Ker je bil vikend, je bil vrh močno oblegan. Po krajšem počitku, martinčkanju na soncu in uživanju ob razgledu na sosednje vrhove, sem se vrnila po poti čez Roblekov dom do izhodišča.

Kamnito okno v Bornovih tunelih.
 
Bornovi tuneli.

Ob štrudlu na Robleku sem se odločila, da skočim še v Ljubelj ter po poti skozi Bornove tunele do plezališča ter dan zaključim s 150 metersko smerjo Spominčica.
 
Pogled proti smeri Spominčica.