Smer: Jermanca - Zeleniške špice, prečenje grebena (alpinistični vzpon)
Datum: 19. 7. 2020
Datum: 19. 7. 2020
Dvatisočak:
Zgodnje jutro se je pričelo v Jermanci, od koder sem se odpravila po poti proti Kamniškemu sedlu. Še preden se pot začne dobro vzpenjati, se razcepi. Sledila sem dobro uhojeni, vendar neoznačeni poti proti Repovemu kotu, ki vodi mimo vodnih tolmunčkov z bistro zeleno vodo.
Tolmuni z vodo.
Pot se kmalu začne strmo dvigati, do Staničevega vrha je potrebno že malo poplezavanja.
Prehojena in preplezana pot čez Zeleniške špice - grebensko prečenje.
Skica preplezane poti.
Pogled s Staničevega vrha.
Ko sem prispela na greben Staničevega vrha, se je pričela tri do štiri urna uživancija grebenskega poplezavanja čez Zeleniške špice do najvišjega vrha, ki se imenuje Najvišji rob. Poplezavanje je težavnosti II in III, na predelih je kar izpostavljeno vrtoglavim višinam. Poplezavati je potrebno navzgor in navzdol, najzahtevnejši del pa predstavlja Nebeška lojtra, ki jo ob skoraj vertikalnemu plezanju obdaja sam zrak.
Pogled na preplezan greben. V ozadju Staničev vrh.
Akcija!
Korošica, levo stena Ojstrice, desno Lučki dedec.
Ob poti nešteto planik.
Počitek, tokrat brez razgleda.
Tam gor bo treba.
Nebeška lojtra - čisti užitek in doza adrenalina.
Po
nekaj urah užitka, sem prispela na Najvišji rob, od koder bi se lahko
skozi Repov kot spustila nazaj proti izhodišču, sama pa sem pot podaljšala do Planjave. Razgleda žal ni bilo, saj me je
vso pot spremljala megla, ki se je le na trenutke razkadila.
Na vrhu Planjave me je začel prati dež, zato sem se brez daljšega postanka zavita v gorsko tišino, kjer je bilo slišati le pesek pod mojimi koraki, odpravila proti Kamniškemu sedlu ter dalje proti izhodišču.
Kljub meglenemu vremenu, je bila skala suha, nekrušljiva in oprijemi dobri. Definitivno izkušnja vredna ponovitve.
Najvišji rob, vrh Zeleniških špic.
Najvišji rob.
Vrh Planjave.
Možic pri Kamniškem sedlu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar