Po 140 dneh

Smer: Šport hotel Pokljuka

Datum: 27. 2. 2021

Dvatisočak:

52. Brda (2008 m)

53. Debela Peč (2014 m)

Po točno 140 dneh brez dvatisočakov, sem končno dočakala, da sem zavohala zrak nad dva tisoč metri. Vreme je obetalo veliko sončka, lavinske razmere so se nekoliko stabilizirale in odločila sem se za misijo "nič nas ne more ustaviti" ter pičila na dva zimska dvatisočaka v Julijske Alpe, Debelo Peč in Brda.

Ob cesti snega za izvoz

Družbo so mi tokrat delali trije mušketirji, ki so prav gentelmansko prepustili ženskam prednost. Nabasala sem mušketirje v avto in odpeljala do Šport hotela na Pokljuki, kamor smo prispeli v jutranjih urah in je predstavljala naše izhodišče rekreativne poti.

V vlogi kvazi gorske vodnice sem po debeli shojeni snežni odeji vodila v povprečnemu pohodniku divjem tempu. Moški ego treh mušketirjev je zadihano sledil mojim korakom, niso se dali.

Kar hitro smo prispeli do Planine Zajavornik, do koder vodi zmeroma ravna pot. Tukaj so se nam prvič odprli pogledi na višje vrhove. Pastirske koče so se šibile pod težo snega. Od Planine Zajavornik smo nadaljevali proti Blejski koči ter od tam po slabše shojeni in po nekod do kolen ugrezajoči poti proti vrhu.

Planina Zajavornik

Pri Blejski koči

Proti bohinjski verigi

Na razpotju je padla ženska komanda, da bomo obiskali še Brda, ni bilo treba reči dvakrat, mušketirji so bili kot tapravi dedci takoj za akcijo. Severna stran je bila na debelo prekrita z opastmi, zato smo se robov na daleč izogibali. Ekspresa v dolino pač nihče ne bi bil vesel. S cepini v rokah smo prišli na vrh ter uživali ob razgledih. Dereze zaradi mokrega in shojenega snega niso bile potrebne.

Pogled proti Brdom

Shojeni užitki

Po Brdih smo mahnili še na Debelo Peč. Navalili smo ravno na večjo pohodniško skupino, ki pa je vrh k sreči kmalu zapustila. Družbo so nam delale le še kanje. Razgledi so bili nori.

Naročilo za lepo vreme se je na vrhu začelo uresničevati. Veter je spihal oblake in na poti nazaj smo že pokracovali po mokri snežni preprogi hotela modro nebo.

Užitki

Na Debeli Peči

Proti Triglavu, ki se sramežljivo skriva

Na Blejski koči postanek in čaj ter povratek proti avtu. Ker pa je bila naša izbrana družba alpinistične narave, smo strokovnost svoje ture potrdili še s prerezom snežne odeje. Sicer bolj za šalo kot za res in predvsem v smislu celotne ture, ki je bila polna smeha in zabave. Definitivno epska zimska pot, ki bi jo z veseljem vsakodnevno ponavljala v neskončnost.

Ob povratku

Strokovnost ture

Altemaver

Smer: Prtovč
Datum: 21. 2. 2021

Vrh: Altemaver (1678 m)

Dan se je začel z vožnjo proti Prtovču, ki je izhodišče za Ratitovec oziroma njegov najvišji vrh Altemaver (izhodišče je plačljivo). Na izhodišču je kazalo toplo, vendar oblačno vreme. Šla sem čez Razor, saj je Poden v zimskem času bojda pogosto plazovit. Po nekaj metrih sem si nadela verigice, saj je šlo z njimi po snegu veliko lažje.

Ob izhodišču

Snega je bilo kar za kakšen meter, ljudje pa so eden za drugim v želji po vrhu oblegali lepo shojeno pot. Na poti sem srečala še enega samohodca, s katerim sva si do vrha in nazaj ob kramljanju krajšala čas.

Lepo shojena pot skozi gozd

Neuspešen trud sonca

Nekje toliko snega je bilo

Na vrhu je divjala prava zima. Še dobro, da je bila pot shojena, saj je bila megla tako gosta, da se ni videlo daleč. Veter se je neumorno zabijal v vsako oviro in korakom zadal občutno težjo nalogo.

Še led ve, v katero smer je vrh

Pred kočo

Ko sem prišla do koče, sem skočila še na vrh. Žig je bil v ledenem oklepu zakopan nekje pod belo odejo. Tokrat pač z njim ne bo nič, zadovoljiti se bo treba s fotografijo izpred koče.

Koča na Ratitovcu

Kar hitro sem jo popihala nazaj proti izhodišču, kjer sem že bila malo pred deseto uro. Čakala me je dolga vožnja domov, tam pa poizletnišni opravki: pranje in impregnacija čevljev, sesanje avta, razpakiravanje in priprava na naslednjo turo v višave, ki me bo ponesla kdo ve kam.

Nazaj grede se je malo zjasnilo

Veliki Snežnik, Nanos in Otliško okno

Smer: Sviščaki
Datum: 20. 2. 2021

Vrh: Veliki Snežnik (1796 m)

Ker raje jamram zaradi utrujenosti kot dolgočasa, sem se ponovno odpravila na celodnevno turo. Tokrat po Primorskih koncih.

Zjutraj do Sviščakov in peš proti Velikemu Snežniku. Vreme blaznih razgledov ni obetalo, kljub temu pa sem naredila nekaj za zdravje. Sneg na poti se je kar hitro začel. Na vrhu je, kot se za te konce spodobi, močno pihalo. Ledeni kosi snega nad snežno odejo so pod vsakim korakom pokali kot da bi stopala na steklo.

Na vrhu nisem bila dolgo, ker je veter močno ohlajal ozračje. Po povratku na izhodišče sem ugotovila, da imam pred seboj še dober kos dneva, zato sem se namenila še na Nanos.

Proti Snežniku

Steklena preproga

Ovito v ledene kristale

Na vrhu

Smer: Razdrto
Datum: 20. 2. 2021

Vrh: Nanos (1240 m)

Na vrat na nos sem se odločila, da pičim še na en vrh. Parkirala sem na Razdrtem in se po strmi poti odpravila proti vrhu. Tudi tukaj sem časovnico močno skrajšala, burja je na vrhu močno premrazila moje kosti, nizka oblačnost pa je ponovno preprečila, da bi videla kam dlje kot pred svoj nos.

Na vrhu sem si privoščila čaj in se v begu pred burjo odpravila nazaj na izhodišče.

Pot na Nanos

Smer: Izvir Hublja
Datum: 20. 2. 2021

Vrh: Otliško okno (800 m)

Očitno še nisem imela dovolj, zato sem se napotila dalje po primorskih hribih. Odpravila sem se po prijetni gozdni poti nad Otliško okno. Nahrbtnik sem pustila kar v avtu in se zagnala v hrib.

Kar hitro sem bila na vrhu, naredila nekaj fotografij in se odpravila nazaj, saj je sonce že zašlo, mene pa je lovila tema. Ravno ob pravem času sem se zopet znašla na izhodišču.

Po skoraj 1800 višinskih metrih sem se končno odločila, da je čas za povratek. Še dobro, da je sonce zašlo, saj bi drugače najbrž dobila idejo za še kakšen podvig.

Nad Otliškim oknom

Konj in Rzenik

Smer: Kraljev Hrib
Datum: 19. 2. 2021

Vrh: Konj (1803 m) in Rzenik (1833 m)

Lepo petkovo vreme sem izkoristila za dva skorajšnja dvatisočaka. Na kakšen bolj izpostavljen teren nisem upala zaradi glasnih opozoril pred plazovi. Kljub temu me je vleklo nekam po razglede, pa sem se odpravila v Kamniško-Savinjske Alpe na Rzenik in goro Konj.

Planina Dol

Nad planino Dol

Ob jutranjih urah sem štartala s parkirišča Kraljev Hrib. Tla so bila še pomrznjena, sneg se je začel šele pri Planini Dol. Malo višje sem že natikala dereze in v rokah držala cepin.

Snežna odeja je bila deloma poledenela, pot lepo uhojena, le redko se je ugrezalo. Navzgor je šlo kaj hitro, puhico sem ves čas nosila zloženo v nahrbtniku, saj so bile temperature vse prej kot februarske. Medtem ko se je dolina kopala pod nizkimi oblaki, so se pobočja gora nastavljala soncu.

Še malo višje, pogled proti Veliki Planini

Ob poti

Proti vrhu gozdne meje

Najprej sem skočila na Rzenik, nato pa sem šla še na Konja. Do vrha sem zašvicala kot konj. Ko pa sem le prišla do vrha, sem bila na konju.

Malo pod vrhom, Planina Rzenik

Sneg se je zaradi opoldanskega sonca ojužil, zato sem se hitro naužila razgledov ter pobegnila dol na Dol. Čudovito zimsko pravljico sem kmalu pustila za seboj in se vrnila do avta. Kvalitetno izkoriščen petek!

Proti Planjavi

Proti Kamniški Bistrici

Lubnik in Polhograjska Grmada

Smer: Gabrovo

Datum: 16. 2. 2021

Vrh: Lubnik (1025 m)

  

Smer: Polhov Gradec

Datum: 16. 2. 2021

Vrh: Polhograjska Grmada (898 m)

 

Zgodaj zjutraj štart proti Škofji Loki. Cilj je bil Lubnik, vreme je bilo čudovito. Na vrhu sem bila kot bi mignil, odprl pa se je čudovit pogled proti našim Alpam.

 

Ob poti

 

Pogled proti višjim

 

Ker je bil pred mano še dolg dan, sem se odločila, da skočim še na Polhograjsko Grmado. No, pa še štempelj razširjene poti sem potrebovala.

 

Kratek vendar sproščujoč izlet za regeneracijo. 

 

Zagledana proti Triglavu
 

Krim, Soteska Pekel in Slivnica

Občine so se odprle, jaz pa sem pobezljala kot pes, ki ga spustiš s ketne. Še pred sončnim vzhodom v avto in proti Ljubljani proti prvi postojanki.

Smer: Polharski dom Krim
Datum: 15. 2. 2021

Vrh: Krim (1107 m)

Prva postojanka je bil Krim. Sonce še ni dobro vstalo, ko sem z ogromnim nasmehom že mahala proti vrhu. Prijetno shojena pot je hitro minila.

Na vrhu sem občudovala na eni strani dvigajoče sonce, na drugi pa našo gorsko verigo z Zahodnimi Julijci na levi, kjer se je dvigal naš Triglav z belo kapo. Videl se je velik del Karavank in celotna veriga Kamniško Savinjskih Alp, ki so se na videz nedolžno kopale v beli preobleki.

Po postanku in dih jemajočih razgledih sem se odpravila proti izhodišču in dalje v Sotesko Pekel.

Na poti

Dvigajoče sonce

Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe

Smer: Gostišče Pekel
Datum: 15. 2. 2021

Vrh: Soteska Pekel (350 m)

Parkirala sem na večjem parkirišču nekaj minut pred Gostiščem Pekel in se odpravila hudiču naproti.

Šumenje vode, petje ptic in mrzel zrak na licih so bila prava meditacija. Dih jemajoči slapovi so bili delno ledeni. Beseda navdušenje ob pogledu na ledeno umetnost ne bi opisala občutkov ob opazovanju na to čudo narave.

Odločila sem se, da bom šla po zahtevnejši poti mimo Hudičevega zoba, vrnila pa sem se po drugi strani slapov po navadni poti.

Dobra ura uživancije. Če tako izgleda hudičev pekel, hočem tam. Ker še ni bilo dobro poldne, sem se odločila, da skočim še na en hrib, saj bi bilo tako čudovit dan škoda zapraviti z vožnjo nazaj domov.

Med ledom in vodo

Ko se zaljubiš

V led ukleščena narava, brezčasje

Zadnji slap

Borba med soncem in ledom

Smer: Grahovo
Datum: 15. 2. 2021

Vrh: Slivnica (114 m)

Parkirala sem v vasi Grahovo ter se po lepo shojeni poti odpravila proti vrhu. Temperatura se je dvignila, zato sem puhovko pustila kar v avtu. V zraku se je mešal vonj po svežem ter po borovcih. Proti vrhu se je prijetna gozdna steza spremenila v blatno čorbljo in vzdrževanje ravnotežja je bilo prava umetnost.

Malo pod vrhom se je odprl čudovit razgled proti Cerkniškemu jezeru. Na vrhu na drugi strani pa so se zopet bohotno važile gore. Nič kaj skromne so se dvigovale visoko v nebo. Ob pogledu na zasnežene gmote me je zopet prevzelo občudovanje.

Kar nekaj časa bi še hipnotično zrla proti vrhovom, če me veter ne bi spomnil, da sem brez bunde. Pohitela sem nazaj proti izhodišču ter se na poti ustavila še pri Cerkniškemu jezeru.

Znanilci pomladi

Proti presihajočemu jezeru v dolini

Ob jezeru

Vivodnik in Menina Planina

Smer: Gornji Grad mimo Semprimožnika
Datum: 12. 2. 2021

Vrh: Vivodnik (1508 m)

Čudovito vreme je bilo potrebno izkoristiti navkljub napovedi sibirskega mraza. Zaradi plazovitih razmer v višjih predelih gora, sem se odpravila na nižji vrh. Še pred vzhodom sem se odpeljala v Gornji Grad ter pičila proti Vivodniku.

Vreme je bilo fantastično, pot ledeno snežna, vendar je šlo brez težav. Na grebenu se je začel pršič, mestoma pa se je predirala trda snežna skorja. Tam se je soncu pridružil močan veter. Temperatura je padla na -15°C, jaz pa sem se v svoji topli puhovki prijetno grela.

Pičila sem naravnost proti vrhu. Do vrha sem potrebovala dobri dve uri in pol, pošteno pred časovnico.

Po dolgem času se mi je odprl čudovit razgled na verigo Kamniško-Savijskih Alp. To sem pogrešala! Veter, sonce, modro nebo, neskončna svoboda in sreča v očeh. Kar nekaj časa sem se zamudila v zaveterju malo pod vrhom in opazovala gorsko verigo ter naštevala vrhove. V daljavi so se videli tudi Julijci.

Ko sem si napolnila baterije, sem se počasi vrnila proti izhodišču. V slabih dveh urah sem bila nazaj na izhodišču.

 

Fantastična tura, po kateri ostaneš brez besed ter se na poti domov večkrat zalotiš, kako se ti na obrazu še zmeraj igra velik nasmešek pod vplivom današnjih vtisov.

 

Proti grebenu.

Zimska pravljica

Kljub vetru proti vrhu

 

Ob koči na Menini
 

Veriga Kamniško-Savinjskih Alp

Z mislimi med dvatisočaki