Šest dvatisočakov v dveh dneh

Smer: Ravenska Kočna
Datum: 8. 7. 2020 - 9. 7. 2020

Dvatisočak:

11. Koroška Rinka ali Križ (2433 m)

12. Kranjska Rinka (2453 m)

13. Štajerska Rinka (2374 m)

14. Mala Rinka (2289 m)

15. Skuta (2523 m)

16. Dolgi hrbet (2470 m)

Ob sončnem vzhodu sem pričela pot iz Ravenske Kočne proti Kranjski koči na Ledinah. Sprva se je pot vila po cesti do žičnice, nato pa lažja pot do koče. V koči kratek postanek in dotakanje vode iz ledenika, saj je bilo potrebno v nahrbnik spraviti za dva dni vode.

Izvir vode pri Kranjski koči na Ledinah.

Kasneje sem pot nadaljevala do Koroške Rinke, gre za zahtevnejšo pot z nekaj klini in zajlami. Med potjo sem se povzpela tudi do kamnitega okna, s katerega se je odprl čudovit pogled na Logarsko dolino. Na poti je bilo nekaj klinov izruvanih iz skale, vendar to ni posebej vplivalo na težavnost vzpona.

Pot do Kranjske Rinke, prečenje snežnega melišča.

Kamnito okno nad potjo.

Pogled s kamnitega okna na Logarsko dolino.

Pot do vrha.

Po štirih urah hoje sem prispela na vrh Koroške Rinke ali Križa. Ker je bil pred mano še dolg dan, sem se odločila osvojiti vse štiri Rinke. Pol ure od prve in že sem bila na Kranjski, ter kasneje še na Štajerski Rinki. Za zaključek pa še malo manj izrazit vrh Male Rinke.

Pogled s Križa proti Koroški Rinki.

Ob neizrazitem vrhu Male Rinke.

Pogled proti Mrzli gori.

Dan sem zaključila v Bivaku pod Skuto, ki sicer ni bil toliko oblegan kot po navadi, vendar se je proti večeru kljub temu napolnil.

Bivak pod Skuto.

Naslednji dan sem pohitela na sončni vzhod na Skuto. Ker sem se ob brezpotju nazaj na markirano pot nekoliko izgubila, sem se morala zadovoljiti s sončnim vzhodom med vzponom na Skuto. Pot na Skuto je s strani bivaka sicer lepo markirana, preči melišče in se spreobrne v plezalni vzpon z nekaj klini in jeklenicami, skala je na nekaterih predelih krušljiva. Na Skuti je sledil zajtrk, nato pa sem se podala na drugo stran po Dolgem hrbtu do Češke koče. V času prečenja grebena sem prečkala Dolgi hrbet pri katerem se je ob poti sončila skupina štirih kozorogov. Dolgi hrbet je pot, ki zahteva kar nekaj plezalnega znanja, saj je na marsikaterem koncu pot prepadna, zajl in klinov pa ni povsod.

Sončni vzhod na poti na Skuto.

Pot na Skuto z nekaj klini iz smeri Rink.

Skupina kozorogov pred vrhom Dolgega hrbta.

Čez Dolgi hrbet, področje z zajlami.

Pogled na prehojeno pot, v ozadju Skuta.

Ob prihodu na Mlinarsko sedlo sem še nakaj časa zahtevno pot nadaljevala proti dolini in Češki koči. Kmalu pa se je pot položila, od Češke koče dalje pa se je stezica do avtomobila vila skozi gozd. Fantastičen dvodnevni izlet.

Pri Češki koči.

Po poti SPP v Julijcih

Smer: Koča pri Savici - Koča pri Bogatinu - Krnska jezera - Krn - Batognica - Planina Razor - Vogel - Rodica - Črna Prst - Bohinjska Bistrica

Datum: 25. 6. 2020 - 28. 6. 2020

Dvatisočak:

9. Krn (2244 m)

10. Batognica (2164 m)

Ker je bil pred mano podaljšan vikend, sem se odločila za večdnevni skok v našo najvišjo gorsko verigo. Odločila sem se za SPP pot, kjer sem pridobila kar 7 žigov. Opravljena razdalja je bila približno 60 kilometrov in 4000 višincev.

1. dan

V zgodnjih jutrajnjih urah štart iz Koče pri Savici. Do tam me je pripeljal taksi, saj je parkirišče pri slapu plačljivo. Ker je že zgodaj zjutraj deževalo, sem se odločila za dostop po 49-ih serpentinah do Komne. Komarčo pa raje zaradi možnosti zdrsa na mokri skali pustila za naslednjič.

Vse do Krnskih jezer me je močil dež, pri vzponu na Krn pa se je vreme izboljšalo, kljub temu je bil vrh zavit v meglo.

Na poti do Krnskega jezera, ostanki vojne.

Krnsko jezero.

Škraplje in žlebiči na poti proti Krnu.

Vrh Krna v megli.

2. dan

Ker se čevlji čez noč niso uspeli posušiti, sem v zgodnjih jutranjih urah odčmokala dalje proti Batognici. Batognica je zanimiv vrh, na katerega vodijo kamnite izklesane stopnice, ob poti pa je nešteto ostankov iz časa 1. svetovne vojne. Na tem področju je na mreč potekala minska vojna med Italijanskimi in Avsto-Ogrskimi vojaki.

Na vrh sem se povzpela s Krnske strani, nadaljevala pa proti Planini Razor. Tudi tokrat je bil dvatisočak žal zavit v meglo, pozdravile pa so me ovce.

Kamnite stopnice na Batognico.

Ostanki minske vojne ob poti.

Vrh Batognice v megli.

Pot proti Planini Razor.

3. dan

S Planine Razor sem se odpravila na Vogel, po prečenju sem pot nadaljevala proti Rodici ter dalje na Črno Prst, ki je po tretjem dnevu predstavljala zadnji pridobljeni žig. Ker so bili vsi pretekli dnevi bolj ali manj zaviti v meglo, sem bila za opravljeno pot tukaj nagrajena z odličnim sončnim vzhodom.

Planike ob poti.

Sončni vzhod.

Še zadnji pogled proti Triglavu.

Storžič na čudovit dan

Smer: Dom pod Storžičem po jugozahodnem žlebu
Datum: 7. 5. 2020

Dvatisočak:

6. Storžič (2132 m)

Ker so bile severne stene Storžiča še pod zaplatami snega, sem se odločila za lažji pristop od Doma pod Storžičem momo Velikih Poljan čez jugozahodnei žleb.

Pogled po žlebu navzgor.

Že ob zgodnjih jutranjih urah je kazalo, da bi bilo dan, preživet nekje za štirimi stenami, greh vreči stran. Vreme ravno prav za kratke rokave, nežna sapica na licih in na nebu niti enega oblačka.

Pristop do vrha je najprej vodil po sveži gozdni stezici, jugozahodni žleb pa so že ogrevali prvi spomladanski sončni žarki. Nekaj je bilo tudi snega, na vrhu pa dokaj razmočen teren.

Užitek na vrhu ob takšnem dnevu je bil neprecenljiv.

Vrh, v tem času brez gužve in ovc.

Za piko na i še štruklji v Domu pod Storžičem.

Begunjščica in Bornovi tuneli

Smer: Dom v Dragi čez Preval
Datum: 13. 6. 2020

Dvatisočak:

8. Begunjščica (2060 m)

Prejšnji dan sem se že potepala po Golici, narcise pa sem za nekaj tednov zamudila. Tokrat sem se odločila za Begunjščico. Ob zgodnjih jutranjih urah sem parkirala pri Domu v Dragi ter po delno zahtevni poti čez Preval nadaljevala proti vrhu.

Začetek poti spremlja žuborenje vode in kar nekajkratno prečenje potoka. Ob začetku je nekaj klinov, kjer je potrebno malo poplezavanja, kasneje pa je pot do Prevale sorazmerno lahka in poteka po gozdni poti v senci drevesnih krošenj.

Po Prevali se začne kalvarija strmine, sonce je že kar močno sijalo, pot pa se ovinkasto vzpenja proti vrhu. Na grebenu proti vrhu je začelo pihati.

Pogled proti Vrtači.

Južno pobočje Begunjščice.

Centralna grapa, zimski dostop.

Ker je bil vikend, je bil vrh močno oblegan. Po krajšem počitku, martinčkanju na soncu in uživanju ob razgledu na sosednje vrhove, sem se vrnila po poti čez Roblekov dom do izhodišča.

Kamnito okno v Bornovih tunelih.

 

Bornovi tuneli.

Ob štrudlu na Robleku sem se odločila, da skočim še v Ljubelj ter po poti skozi Bornove tunele do plezališča ter dan zaključim s 150 metersko smerjo Spominčica.

 

Pogled proti smeri Spominčica.

Plezalni vzpon na Brano

Smer: Šija (alpinistični vzpon)
Datum: 30. 5. 2020

Dvatisočak:

7. Brana (2253 m)

Vsekakor je bil ta vzpon eden izmed boljših gorskih potepanj. Z idejo o vzponu na Brano čez Šijo sem se poigravala odkar mi jo je predstavil kolega. Zato sem morala izkoristiti priložnost, ko se mi je le-ta ponudila. Vzpon mi ne bo ostal v spominu toliko zaradi gore same, kot zaradi izbire dostopne smeri.

Pot na Brano čez Šijo.

Ob svežem jutru start iz Jermance do Kamniškega sedla. Tam krajša malica, nad sedlom so se začeli delati oblaki, zato se vrha ni videlo, med potjo je celo začelo naletavati nekaj snega. Veter je prav močno zavijal, zato so bile za nadaljevanje poti potrebne rokavice in skoraj zimska bojna oprema. Zaradi kombinacije težavnosti ture in vremenskih razmer sem nekoliko oklevala, vendar se kljub temu podala proti vrhu - ura je bila še zgodnja, nevihte pa tudi niso bile napovedane.

Naročilo za sonce očitno ni bilo sprejeto.

Tu gor bo treba.

Plezanje po Šiji (II-III, 200 m) je večinoma II. stopnje navzgor, skala pa je prav lepo razčlenjena za stope in oprijeme. Po preplezanem delu je sledil sprehod po grebenu, ki pa je na nekaterih mestih izpostavljen in zato ni ravno primeren za vrtoglave. Smer je name naredila kar pošten vtis.

Vrtoglavi pogled navzdol.

 

Poplezavanje dol.

 

In gor, še malo do grebena.

Ko sem prispela na vrh, so se oblaki nekoliko razkadili, odprl se je lep pogled na Logarsko dolino na severni strani. Razkrili pa so se tudi sosednji vrhovi Turska Gora, Rinke, Mrzla Gora, Krofička, Ojstrica in Planjava.

Povratek po pohodni poti na Kamniško sedlo in nazaj v dolino.

Vrh.

Koroški dvatisočak Kralja Matjaža

Smer: Rudnik v Topli
Datum: 30. 4. 2020

Dvatisočak:

5. Peca (2125 m)

Karantena se je končala, zato je bilo potrebno naslednji dan proslaviti z vzponom na dvatisočaka. Tokrat me je pot vodila na Koroško, vzpon na Peco. Konec dvomesečne hibernacije ob prepovedi prehajanja občin mi je dal zagon, kljub slabi vremenski napovedi.

Do vrha me je čakalo 3 ure in 30 minut hoje, vendar sem vzpon na vrh zaradi zagnanosti skrajšala za eno uro. Sama pot do vrha je lahka, lahko pa se izbere tudi zahtevnejša plezalna pot. Ptičje petje v gozdnih krošnjah mi je dalo nove energije.

Ker je bila vremenska napoved malo slabša, sem se odločila za lažji dostop mimo Doma na Peci.

Na vrhu se je sonce skrilo za meglo, vendar je bilo veselje ob doseženem vrhu po dolgem času toliko bolj sladko. Za trenutek so se celo oblaki razblinili in pokazali so se najbližji sosednji vrhovi.

Ob povratku pa še skok v jamo Kralja Matjaža. Brada še zmeraj raste.

V megli, tokrat brez razgleda.

Zimski vzpon na Raduho

Smer: Radušnik
Datum: 15. 3. 2020

Dvatisočak:

4. Velika Raduha (2062 m)

Raduha je eden prvih dvatisočakov, ki sem jih dosegla že kot otrok. Nekajkrat pa sem se po različnih poteh povzpela tudi sama.

Ko sem se začela v začetku leta 2020 igrati z idejo zbiranja slovenskih dvotisočakov, je bila Raduha prva, na katero sem se povzpela.

Dan je bil odličen, zima se je počasi bližala h koncu. Do Koče na Loki je vodila ozka gozdna stezica, ki je potekala v senci drevesnih krošenj. Od Koče na Loki dalje pa je pot popestril že nekoliko južen sneg. Le na grebenu proti vrhu so bili potrebni cepin in dereze.

Ko sem vzpon ovekovečila s fotografijo, se je na nebu prikazalo nekaj oblačkov - le toliko, da ni bilo preveč kičasto.

Vrh Raduhe v zimskih razmerah.