15-urni maraton po KSA

Smer: V Koncu

Datum: 1. 8. 2020

Dvatisočak:

22. Mali Kokrski Grintovec (2450 m)

23. Grintovec (2558 m)

24. Jezerska Kočna (2540 m)

25. Kokrska Kočna (2540 m)

Ob sončnem vzhodu sem se odpravila po gozdnem terenu proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Po dobri uri hoje se je gozdna preproga spremenila v hojo po gruščevju.

Ko sem prispela do koče, sem naredila hitro pavzo ter se odpravila po južnem pobočju čez Streho proti Grintovcu. Ves čas me je spremljalo žgoče sonce in razgled morja oblakov proti dolini.

Pogled proti Kokrskemu sedlu.

Iz Strehe, na poti na Grintovec.

Na Grintovcu zopet krajši postanek z malico. Ker me je čakala še dolga pot, se na vrhu nisem dolgo mudila. Nadaljevala sem po poti, ki vodi proti Mlinarskemu sedlu, a le do razcepa proti Jezerski Kočni.

Gneča na Grintovcu.

 

Morje oblakov pod Grintovcem.

Sledil je približno petsto meterski spust po skalovju in nekaj zajlah ter kasneje zopet vzpon proti Jezerski Kočni. Na poti proti drugemu vrhu se je bilo potrebno splaziti skozi trebušno votlino. Gre za 10 metrov ozko pot, kjer moraš nahrbtnik potiskati pred seboj ali pa ga vleči za seboj, medtem ko se po trebuhu plaziš proti drugi strani, kjer se nadaljuje zahtevna pot po skalovju.

Iz Grintovca proti Kočni.

Spust iz Grintovca proti Jezerski Kočni.

Trebušna votlina, samo za suhe.

Iz Jezerske Kočne proti Jezerskemu in Avstriji.

Kaj kmalu za trebušno votlino sem bila na vrhu, kjer sem stisnila zadnji žig Kamniško-Savinjskih Alp v knjižico slovenske transverzale.

Nadaljevala sem proti Kokrski Kočni, do katere je vodilo pol ure poplezavanja čez zavarovan, a na več mestih prepaden predel. Na vrhu zopet nekaj počitka in nadaljevanje proti bivaku pod Kočno.

Iz Jezerske proti Kokrski Kočni.

Po neskončnem melišču.

Bivak pod Kočno.

Teren iz Kokrske Kočne do bivaka je zelo krušljiv, na več mestih ni zavarovan, potrebno pa je lažje poplezavanje in velika previdnost pri proženju kamnov. Po preplezanem delu sledi še dober del spusta po melišču, ki nima povsod varnega izteka. Definitivno gre za manj obljudeno pot, ki je za spust zaradi krušljivosti manj primerna, za vzpon pa zaradi dolgega melišča in plezanja spada med nevarnejše. Kljub temu pa sem uživala na vsakem koraku.

Še nekaj ur do konca.

Ko sem prispela v bivak, je sledil pošten obrok. Prvotni plan je bil spanje v bivaku in naslednji dan nadaljevanje poti proti Kokrskemu sedlu in nazaj do izhodišča. Ker pa je bila vremenska napoved za naslednji dan zelo nestabilna, sem se po uri počitka odpravila dalje kar isti dan. Stisnila sem še zadnje štiri ure hoje. Za zadnjo uro do izhodišča je bila potrebna že lučka, saj je sonce že potonilo v svoj spanec. Po petnajstih urah maratona po dvatisočakih je pošteno sedel počitek, saj so me noge na koncu držale pokonci le še kot dva kuhana špageta.

Großglockner ali Veliki Klek, 3798 m

Smer: Lucknerhaus čez ledenik

Datum: 27. 7. - 28. 7. 2020

Nebo so še osvetljevale zvezde, jaz pa sem že vozila po avtocesti proti Karavankam do izhodišča za dvodnevno turo na Großglockner (sicer ni slovenski dvatisočak, kljub temu pa več kot vreden omembe).

Nekaj pred deseto uro je avto že pridno čakal na parkirišču pri Lücknerhaus, od koder se je odprl lep pogled proti najvišjemu avstrijskemu vrhu. Nahrbtnik na rame in pod pod noge. Prvi dve uri se pot položno vzpenja po makadamski cesti, ob poti je kar nekaj ledeniških potočkov, že od tu pa se odpre čudovit razgled na dolino. Ko sem prispela do Stüdl-Hütte, se je moja pot nadaljevala proti koči Erzherzog-Johann-Hütte, ki je najvišje ležeča koča v Avstriji, na višini 3454 m.

Pogled na Grossglockner s parkirišča.

Pogled v dolino.

Ledeniški potočki ob poti.

Stüdl-Hütte.

Kaj hitro sem naletela na ledenik, na katerem sicer ni bilo veliko razpok, vseeno pa sva se s kolegom navezala na ledeniško navezo. Nataknila sva še dereze in čelado ter namesto palic v roke zagrabila cepin. Sledili sta dve uri strmega vzpona po trdem snegu in zadnjih nekaj sto višincev po zavarovani skali.

Ledenik.

Še plezalni del do koče.

Pogled nazaj na prečen ledenik.

Po dobrih štirih urah hoje sem prispela do koče, ki je bila zavita v meglo. Do večerje pa je Großglockner, ki je bil sedaj le še dve uri stran, le sramežljivo pokukal izza oblaka.

Pri koči.

Naslednji dan le še špička.

Če do takrat višine še nisem čutila, sem jo začela čutiti ponoči. Redkejši zrak je pospešil moj srčni utrip, vsak obrat pa je povzročil kar nekaj zadihanosti. Oči sem sicer tiščala skupaj, vendar v celi noči praktično nisem spala. Pozitivna stvar pa je, da v skupnih sobah tokrat nihče ni smrčal, najbrž zaradi tega, ker nihče ni prav zares zaspal. Ko sem se obračanja na postelji naveličala, sem se sprehodila ven, kjer me je pričakala dobro vidna mlečna cesta in huronski veter, ki je zavijal okoli mogočnega Großglocknerja.

Ob štirih zjutraj se je koča začela prebujati. Sledil je hiter zajtrk in užitek ob sončnem vzhodu - standard. Takoj za tem pa natikanje derez in pasov. Drug za drugim smo se v navezah odpravili po snežišču proti vrhu. Pred vrhom Malega Kleka se je začel plezalni del. Zaradi redkega zraka in posledično velike zadihanosti se nisem veliko pogovarjala. Slišalo se je le škripanje derez ob skalo. Plezalni del je težavnosti I in II. Od Malega Kleka proti vrhu je potrebno prečiti greben, ki je bil lepo zasnežen, kljub temu pa je bilo na prehodu prostora le za enega. Tisti, ki smo bili hitrejši, smo se še uspeli izogniti gužvi.

Mora bit.

Prehojeno snežišče.

Iz stene.

Del po grebenu.

Gužva navez zadaj.

To je to.

Razgled.

Končno uspešno dosežen vrh, fantastično vreme in čudovit razgled. Prava terna od vremena! Jaz pa - trenutek pri katerem ostaneš brez besed.

Odlomki ture so vidni tudi na tem posnetku.

Po uživanciji na vrhu, je bilo potrebno končati še drugo polovico poti - spust. Trezna glava in trden korak sta bila tudi tokrat izjemnega pomena, saj prostora za napake ni bilo. Noga, noga, roka, roka; sem v ritmu preplezavala nazaj proti snežišču.

Do koče je šlo brez težav, ledenik pa je bil zaradi zgodnjih dopoldanskih ur že poštena snežna čežana. Proti koncu ledenika je sledil še krajši odmor pred povratkom v dolino. Ob sedenju na skali in opazovanju potočkov, ki zginjajo pod snegom in skalami, sem se zamislila: takšne ture poplačajo vsako kapljo potu, vsak napornen korak, vsak žulj in neprespano noč. Kaj več bi si človek še sploh lahko želel?

Zeleniške špice s Planjavo

Smer: Jermanca - Zeleniške špice, prečenje grebena (alpinistični vzpon)
Datum: 19. 7. 2020

Dvatisočak:

20. Najvišji rob (2127 m)

21. Planjava (2392 m)

Zgodnje jutro se je pričelo v Jermanci, od koder sem se odpravila po poti proti Kamniškemu sedlu. Še preden se pot začne dobro vzpenjati, se razcepi. Sledila sem dobro uhojeni, vendar neoznačeni poti proti Repovemu kotu, ki vodi mimo vodnih tolmunčkov z bistro zeleno vodo.

Tolmuni z vodo.

Pot se kmalu začne strmo dvigati, do Staničevega vrha je potrebno že malo poplezavanja.

Prehojena in preplezana pot čez Zeleniške špice - grebensko prečenje.

Skica preplezane poti.

Pogled s Staničevega vrha.

Ko sem prispela na greben Staničevega vrha, se je pričela tri do štiri urna uživancija grebenskega poplezavanja čez Zeleniške špice do najvišjega vrha, ki se imenuje Najvišji rob. Poplezavanje je težavnosti II in III, na predelih je kar izpostavljeno vrtoglavim višinam. Poplezavati je potrebno navzgor in navzdol, najzahtevnejši del pa predstavlja Nebeška lojtra, ki jo ob skoraj vertikalnemu plezanju obdaja sam zrak.

Pogled na preplezan greben. V ozadju Staničev vrh.

Akcija!

Korošica, levo stena Ojstrice, desno Lučki dedec.

Ob poti nešteto planik.

Počitek, tokrat brez razgleda.

Tam gor bo treba.

Nebeška lojtra - čisti užitek in doza adrenalina.

Po nekaj urah užitka, sem prispela na Najvišji rob, od koder bi se lahko skozi Repov kot spustila nazaj proti izhodišču, sama pa sem pot podaljšala do Planjave. Razgleda žal ni bilo, saj me je vso pot spremljala megla, ki se je le na trenutke razkadila.

Na vrhu Planjave me je začel prati dež, zato sem se brez daljšega postanka zavita v gorsko tišino, kjer je bilo slišati le pesek pod mojimi koraki, odpravila proti Kamniškemu sedlu ter dalje proti izhodišču.

Kljub meglenemu vremenu, je bila skala suha, nekrušljiva in oprijemi dobri. Definitivno izkušnja vredna ponovitve.

Najvišji rob, vrh Zeleniških špic.

Najvišji rob.

Vrh Planjave.

Možic pri Kamniškem sedlu.

Kamniško-Savinjski trojček

Smer: Planina Podvežak
Datum: 12. 7. 2020

Dvatisočak:

17. Mala Ojstrica (2017 m)

18. Ojstrica (2350 m)

19. Lučki Dedec (2023 m)

Po nevihtni soboti je bilo potrebno izkoristiti nedeljo. Iz planine Podvežak sem se čez Malo Ojstrico odpravila na Ojstrico. Pot je do Male Ojstrice nezahtevna, v nadaljevanju pa je potrebnega nekaj poplezavanja, katerega manj izkušenim pohodnikom olajša nekaj klinov.

Po poti proti Ojstrici.

Inner child. ☺

Na levi Lučki Dedec, dolina s Kocbekovim domom, na desni Ojstrica.

Zasilni Kocbekov dom.

Vrh je imel žal kapo, le za nekaj časa se je odprl pogled v Logarsko dolino.

Povratek mimo Kocbekovega doma, kjer so pred kratkim zrasli trije kontejnerji, ki zasilno omogočijo oskrbo lačnim in žejnim pohodnikom.

Mala Ojstrica.

Matkov kot za oblačno zaveso.

Ojstrica in pogled proti Logarski dolini.

Ker je bil pred mano še dolg dan in se je začelo jasniti, sem se odpravila še na Lučkega Dedca. Vzpon kaj hitro postane nemarkiran, dobro shojeno pot pa označujejo možici. Na vrhu se je odpr čudovit pogled na Zeleniške Špice.

Vrh Lučkega Dedca

Še povratek v dolino in iskanje nočišča, saj sem naslednji dan mahnila dalje na Olševo in do Koče v Grohatu.