Zeleniške špice s Planjavo

Smer: Jermanca - Zeleniške špice, prečenje grebena (alpinistični vzpon)
Datum: 19. 7. 2020

Dvatisočak:

20. Najvišji rob (2127 m)

21. Planjava (2392 m)

Zgodnje jutro se je pričelo v Jermanci, od koder sem se odpravila po poti proti Kamniškemu sedlu. Še preden se pot začne dobro vzpenjati, se razcepi. Sledila sem dobro uhojeni, vendar neoznačeni poti proti Repovemu kotu, ki vodi mimo vodnih tolmunčkov z bistro zeleno vodo.

Tolmuni z vodo.

Pot se kmalu začne strmo dvigati, do Staničevega vrha je potrebno že malo poplezavanja.

Prehojena in preplezana pot čez Zeleniške špice - grebensko prečenje.

Skica preplezane poti.

Pogled s Staničevega vrha.

Ko sem prispela na greben Staničevega vrha, se je pričela tri do štiri urna uživancija grebenskega poplezavanja čez Zeleniške špice do najvišjega vrha, ki se imenuje Najvišji rob. Poplezavanje je težavnosti II in III, na predelih je kar izpostavljeno vrtoglavim višinam. Poplezavati je potrebno navzgor in navzdol, najzahtevnejši del pa predstavlja Nebeška lojtra, ki jo ob skoraj vertikalnemu plezanju obdaja sam zrak.

Pogled na preplezan greben. V ozadju Staničev vrh.

Akcija!

Korošica, levo stena Ojstrice, desno Lučki dedec.

Ob poti nešteto planik.

Počitek, tokrat brez razgleda.

Tam gor bo treba.

Nebeška lojtra - čisti užitek in doza adrenalina.

Po nekaj urah užitka, sem prispela na Najvišji rob, od koder bi se lahko skozi Repov kot spustila nazaj proti izhodišču, sama pa sem pot podaljšala do Planjave. Razgleda žal ni bilo, saj me je vso pot spremljala megla, ki se je le na trenutke razkadila.

Na vrhu Planjave me je začel prati dež, zato sem se brez daljšega postanka zavita v gorsko tišino, kjer je bilo slišati le pesek pod mojimi koraki, odpravila proti Kamniškemu sedlu ter dalje proti izhodišču.

Kljub meglenemu vremenu, je bila skala suha, nekrušljiva in oprijemi dobri. Definitivno izkušnja vredna ponovitve.

Najvišji rob, vrh Zeleniških špic.

Najvišji rob.

Vrh Planjave.

Možic pri Kamniškem sedlu.

Kamniško-Savinjski trojček

Smer: Planina Podvežak
Datum: 12. 7. 2020

Dvatisočak:

17. Mala Ojstrica (2017 m)

18. Ojstrica (2350 m)

19. Lučki Dedec (2023 m)

Po nevihtni soboti je bilo potrebno izkoristiti nedeljo. Iz planine Podvežak sem se čez Malo Ojstrico odpravila na Ojstrico. Pot je do Male Ojstrice nezahtevna, v nadaljevanju pa je potrebnega nekaj poplezavanja, katerega manj izkušenim pohodnikom olajša nekaj klinov.

Po poti proti Ojstrici.

Inner child. ☺

Na levi Lučki Dedec, dolina s Kocbekovim domom, na desni Ojstrica.

Zasilni Kocbekov dom.

Vrh je imel žal kapo, le za nekaj časa se je odprl pogled v Logarsko dolino.

Povratek mimo Kocbekovega doma, kjer so pred kratkim zrasli trije kontejnerji, ki zasilno omogočijo oskrbo lačnim in žejnim pohodnikom.

Mala Ojstrica.

Matkov kot za oblačno zaveso.

Ojstrica in pogled proti Logarski dolini.

Ker je bil pred mano še dolg dan in se je začelo jasniti, sem se odpravila še na Lučkega Dedca. Vzpon kaj hitro postane nemarkiran, dobro shojeno pot pa označujejo možici. Na vrhu se je odpr čudovit pogled na Zeleniške Špice.

Vrh Lučkega Dedca

Še povratek v dolino in iskanje nočišča, saj sem naslednji dan mahnila dalje na Olševo in do Koče v Grohatu.

Šest dvatisočakov v dveh dneh

Smer: Ravenska Kočna
Datum: 8. 7. 2020 - 9. 7. 2020

Dvatisočak:

11. Koroška Rinka ali Križ (2433 m)

12. Kranjska Rinka (2453 m)

13. Štajerska Rinka (2374 m)

14. Mala Rinka (2289 m)

15. Skuta (2523 m)

16. Dolgi hrbet (2470 m)

Ob sončnem vzhodu sem pričela pot iz Ravenske Kočne proti Kranjski koči na Ledinah. Sprva se je pot vila po cesti do žičnice, nato pa lažja pot do koče. V koči kratek postanek in dotakanje vode iz ledenika, saj je bilo potrebno v nahrbnik spraviti za dva dni vode.

Izvir vode pri Kranjski koči na Ledinah.

Kasneje sem pot nadaljevala do Koroške Rinke, gre za zahtevnejšo pot z nekaj klini in zajlami. Med potjo sem se povzpela tudi do kamnitega okna, s katerega se je odprl čudovit pogled na Logarsko dolino. Na poti je bilo nekaj klinov izruvanih iz skale, vendar to ni posebej vplivalo na težavnost vzpona.

Pot do Kranjske Rinke, prečenje snežnega melišča.

Kamnito okno nad potjo.

Pogled s kamnitega okna na Logarsko dolino.

Pot do vrha.

Po štirih urah hoje sem prispela na vrh Koroške Rinke ali Križa. Ker je bil pred mano še dolg dan, sem se odločila osvojiti vse štiri Rinke. Pol ure od prve in že sem bila na Kranjski, ter kasneje še na Štajerski Rinki. Za zaključek pa še malo manj izrazit vrh Male Rinke.

Pogled s Križa proti Koroški Rinki.

Ob neizrazitem vrhu Male Rinke.

Pogled proti Mrzli gori.

Dan sem zaključila v Bivaku pod Skuto, ki sicer ni bil toliko oblegan kot po navadi, vendar se je proti večeru kljub temu napolnil.

Bivak pod Skuto.

Naslednji dan sem pohitela na sončni vzhod na Skuto. Ker sem se ob brezpotju nazaj na markirano pot nekoliko izgubila, sem se morala zadovoljiti s sončnim vzhodom med vzponom na Skuto. Pot na Skuto je s strani bivaka sicer lepo markirana, preči melišče in se spreobrne v plezalni vzpon z nekaj klini in jeklenicami, skala je na nekaterih predelih krušljiva. Na Skuti je sledil zajtrk, nato pa sem se podala na drugo stran po Dolgem hrbtu do Češke koče. V času prečenja grebena sem prečkala Dolgi hrbet pri katerem se je ob poti sončila skupina štirih kozorogov. Dolgi hrbet je pot, ki zahteva kar nekaj plezalnega znanja, saj je na marsikaterem koncu pot prepadna, zajl in klinov pa ni povsod.

Sončni vzhod na poti na Skuto.

Pot na Skuto z nekaj klini iz smeri Rink.

Skupina kozorogov pred vrhom Dolgega hrbta.

Čez Dolgi hrbet, področje z zajlami.

Pogled na prehojeno pot, v ozadju Skuta.

Ob prihodu na Mlinarsko sedlo sem še nakaj časa zahtevno pot nadaljevala proti dolini in Češki koči. Kmalu pa se je pot položila, od Češke koče dalje pa se je stezica do avtomobila vila skozi gozd. Fantastičen dvodnevni izlet.

Pri Češki koči.

Po poti SPP v Julijcih

Smer: Koča pri Savici - Koča pri Bogatinu - Krnska jezera - Krn - Batognica - Planina Razor - Vogel - Rodica - Črna Prst - Bohinjska Bistrica

Datum: 25. 6. 2020 - 28. 6. 2020

Dvatisočak:

9. Krn (2244 m)

10. Batognica (2164 m)

Ker je bil pred mano podaljšan vikend, sem se odločila za večdnevni skok v našo najvišjo gorsko verigo. Odločila sem se za SPP pot, kjer sem pridobila kar 7 žigov. Opravljena razdalja je bila približno 60 kilometrov in 4000 višincev.

1. dan

V zgodnjih jutrajnjih urah štart iz Koče pri Savici. Do tam me je pripeljal taksi, saj je parkirišče pri slapu plačljivo. Ker je že zgodaj zjutraj deževalo, sem se odločila za dostop po 49-ih serpentinah do Komne. Komarčo pa raje zaradi možnosti zdrsa na mokri skali pustila za naslednjič.

Vse do Krnskih jezer me je močil dež, pri vzponu na Krn pa se je vreme izboljšalo, kljub temu je bil vrh zavit v meglo.

Na poti do Krnskega jezera, ostanki vojne.

Krnsko jezero.

Škraplje in žlebiči na poti proti Krnu.

Vrh Krna v megli.

2. dan

Ker se čevlji čez noč niso uspeli posušiti, sem v zgodnjih jutranjih urah odčmokala dalje proti Batognici. Batognica je zanimiv vrh, na katerega vodijo kamnite izklesane stopnice, ob poti pa je nešteto ostankov iz časa 1. svetovne vojne. Na tem področju je na mreč potekala minska vojna med Italijanskimi in Avsto-Ogrskimi vojaki.

Na vrh sem se povzpela s Krnske strani, nadaljevala pa proti Planini Razor. Tudi tokrat je bil dvatisočak žal zavit v meglo, pozdravile pa so me ovce.

Kamnite stopnice na Batognico.

Ostanki minske vojne ob poti.

Vrh Batognice v megli.

Pot proti Planini Razor.

3. dan

S Planine Razor sem se odpravila na Vogel, po prečenju sem pot nadaljevala proti Rodici ter dalje na Črno Prst, ki je po tretjem dnevu predstavljala zadnji pridobljeni žig. Ker so bili vsi pretekli dnevi bolj ali manj zaviti v meglo, sem bila za opravljeno pot tukaj nagrajena z odličnim sončnim vzhodom.

Planike ob poti.

Sončni vzhod.

Še zadnji pogled proti Triglavu.

Storžič na čudovit dan

Smer: Dom pod Storžičem po jugozahodnem žlebu
Datum: 7. 5. 2020

Dvatisočak:

6. Storžič (2132 m)

Ker so bile severne stene Storžiča še pod zaplatami snega, sem se odločila za lažji pristop od Doma pod Storžičem momo Velikih Poljan čez jugozahodnei žleb.

Pogled po žlebu navzgor.

Že ob zgodnjih jutranjih urah je kazalo, da bi bilo dan, preživet nekje za štirimi stenami, greh vreči stran. Vreme ravno prav za kratke rokave, nežna sapica na licih in na nebu niti enega oblačka.

Pristop do vrha je najprej vodil po sveži gozdni stezici, jugozahodni žleb pa so že ogrevali prvi spomladanski sončni žarki. Nekaj je bilo tudi snega, na vrhu pa dokaj razmočen teren.

Užitek na vrhu ob takšnem dnevu je bil neprecenljiv.

Vrh, v tem času brez gužve in ovc.

Za piko na i še štruklji v Domu pod Storžičem.

Begunjščica in Bornovi tuneli

Smer: Dom v Dragi čez Preval
Datum: 13. 6. 2020

Dvatisočak:

8. Begunjščica (2060 m)

Prejšnji dan sem se že potepala po Golici, narcise pa sem za nekaj tednov zamudila. Tokrat sem se odločila za Begunjščico. Ob zgodnjih jutranjih urah sem parkirala pri Domu v Dragi ter po delno zahtevni poti čez Preval nadaljevala proti vrhu.

Začetek poti spremlja žuborenje vode in kar nekajkratno prečenje potoka. Ob začetku je nekaj klinov, kjer je potrebno malo poplezavanja, kasneje pa je pot do Prevale sorazmerno lahka in poteka po gozdni poti v senci drevesnih krošenj.

Po Prevali se začne kalvarija strmine, sonce je že kar močno sijalo, pot pa se ovinkasto vzpenja proti vrhu. Na grebenu proti vrhu je začelo pihati.

Pogled proti Vrtači.

Južno pobočje Begunjščice.

Centralna grapa, zimski dostop.

Ker je bil vikend, je bil vrh močno oblegan. Po krajšem počitku, martinčkanju na soncu in uživanju ob razgledu na sosednje vrhove, sem se vrnila po poti čez Roblekov dom do izhodišča.

Kamnito okno v Bornovih tunelih.

 

Bornovi tuneli.

Ob štrudlu na Robleku sem se odločila, da skočim še v Ljubelj ter po poti skozi Bornove tunele do plezališča ter dan zaključim s 150 metersko smerjo Spominčica.

 

Pogled proti smeri Spominčica.