Življenje v dnevu

Smer: Vršič

Datum: 31. 3. 2021

Dvatisočak:

57. Mala Mojstrovka (2332 m)

58. Velika Mojstrovka (2366 m)

59. Zadnja Mojstovka (2354 m)

Noč je bila kratka pa sem vseeno spala kot dojenček. Že na vse zgodaj sem se zbudila kot otrok v pričakovanju. Sedla sem v avto in prekipevala od otroškega veselja in radosti. Napovedano vreme je bilo namreč brez oblačka, prijetno toplo. V službi sem dobila dopust in navdušeno odhitela proti Vršiču. Zadnji dan pred ponovno omejitvijo gibanja je bilo potrebno izkoristit in sem se namenila na Mojstrovke. Očitno nisem edina tako entuziastično nameravala izkoristiti zadnji dan svobode, saj se je na poti trlo ljudi, ki so si z enakim namenom kot jaz v službi izborili dopust.

Sončni vzhod

Proti grapi

Otroška iskrivost se je na Vršiču le še razplamtela. Gore! Gremo! Akcija! Kot najstnik v puberteti sem se nepremišljeno zagnala v grapo proti Mojstrovkam. Trmoglavo sem postavljala nogo pred nogo. Sneg je bil kljub prijetno visokim temperaturam trd. Ujela sem tudi sončni vzhod. Končno, po dolgem času! Imela sem občutek vsemogočnosti.

Najprej sem se odpravila na Malo Mojstrovko, turno smučanje je bilo v razcvetu, temu primerno pa tudi obiskan vrh. Malo sem počila ter se odpravila dalje še proti Veliki Mojstrovki in Zadnji Mojstrovki.

Razgled

Na Mali Mojstrovki

Iz Male Mojstrovke proti Veliki

Greben je bil deloma izpostavljen, deloma kopen. Zaradi prepadnosti terena sta nepremišljeno zagnanost zamenjala razum ter previdnost, kakor se to zgodi pri odraščajočem človeku. Nikamor se mi ni mudilo. Na enem odseku je bilo potrebno preplezati krajši skokec.

Naprej

Želela sem skočiti še na Travnik, vendar sem zaradi vedno bolj južnega in vdirajočega snega ter visokega izpostavljenega skoka to misel premišljeno opustila.

Na vsakem od vrhov sem uživala v norih razgledih, ki jih besede in slike težko opišejo, če tega ne doživiš sam. V tišini sem sedela na skali in zrla proti snežnim skalnim gmotam, ki so se poskušale dotakniti sinje modrega neba. Sreča ... 

Sreča, takšna, da bi lahko jokal.

Nekje med uživancijo na vrhu me je spreletela boleča misel. Nekoč se bo treba vrniti v dolino. Kot se končajo vse stvari, se bo končal tudi moj izlet. Z nekoliko grenkim priokusom sem stopala nazaj proti avtu. Sneg se je že pošteno ugrezal.

Z vsakim korakom dlje od sanj, dlje od preteklosti. Ozrla sem se nazaj in se nasmehnila, kot da me je zajel val modrosti, ki jo ljudje v zrelih letih dobijo z izkušnjami. Hvaležna, da je v mojem življenju nekaj tako pomembnega, čemur je težko reči: na svidenje.

Noro

Greben Pece

Smer: Koprivna

Datum: 27. 3. 2021

Dvatisočak:

56. Končnikov vrh (2109 m)

       Veška Kopa (2074 m) - avstrijski vrh

       Bistriška Špica (2113 m) - avstrijski vrh

Ura zamujena, ne vrne se nobena. In ravno zato sem se ob petih zjutraj že veselo peljala proti Peci.

Ob izhodišču

 

Pot iz Koprivne že nekaj dni ni bila shojena, zato se stopinj skoraj ni videlo. Sledila sem markirani poti in uživala v naravi. Nad gozdno mejo je bilo rušje še zmeraj prekrito s snegom. Veselo sem štancala svojo pot po zasneženih poljanah. Sem šla kar po svoje, saj ni bilo nič shojeno.

Ob poti proti vrhu se je odprl izjemen pogled na Olševo, Raduho in del Kamniško-Savinjskih Alp. Prav nasmejala sem se, ko sem se spomnila, da sem prehodila že vse do koder je seglo oko.

Vsakič znova preseneti

Svojo pot proti vrhu

Po nekaj urah hoje in gaženja po snegu nad ruševjem sem prispela do Končnikovega vrha. Ta dan je bil edini cilj, saj je bila vremenska napoved nekoliko slaba. V resnici pa je bila cela šajba. Na vrhu sem se odločila, da jo mahnem na obisk še v Avstrijo. Odpravila sem se proti avstrijskima dvatisočakoma, Veški Kopi in Bistriški Špici. Kordeževo Glavo, ki je prav tako v grebenu Pece, pa sem tokrat izpustila. Do dvanajste ure sem stala že na tretjem dvatisočaku. Snežna podlaga je bila super, zato se nisem opremljala s hladnim orožjem, derezami in cepinom.

Končnikov vrh.

Prvi avstrijski

Drugi avstrijski

Na vseh treh vrhovih je močno pihalo, razgled pa je bil prav prijeten. Nisem se dolgo zadrževala, pičila sem nazaj proti izhodišču. Sonce je snežno odejo lepo segrelo, imela sem občutek, da hodim po snežni čežani. Sledila sem svojim stopinjam proti markirani poti. Vsak tretji korak se mi je globoko vdrlo. Če bi imela jajca, bi me mogoče zaustavila na površju in bi se mi vdiralo samo do tam. Tako pa sem kar nekajkrat pristala v snegu do popka. Pa sem se vlekla in kopala nazaj na površje. V nekem delu, ko se je sneg pošteno prediral na vsakem koraku in sem imela dovolj snega v čevljih in hlačah, sem šla kar po vseh štirih, saj sem tako prerazporedila svojo težo in se je manj udiralo. Hja, znajt se je treba.

Po svojih sledeh nazaj

Do popka

Ob poti

Smer: Sveti Janez Krstnik na Ojstrici

Vrh: Košenjak (1522 m)

Malo pred drugo uro sem že bila nazaj pri avtu. Ker ni bilo ne duha, ne sluha o napovedanem slabem vremenu, sem se na poti nazaj odpeljala še do Košenjaka ter skočila na vrh. Luškan hribček, za regeneracijo po grebenskem prečenju Pece.

Nazaj sem prišla ravno ob zahodu. Fantastičen dan, lepi razgledi in osem debelih ur hoje je bilo za mano.

Na Košenjaku

Skoraj že nazaj

Nebesa in pekel v mnogih presežkih

Smer: Plave
Datum: 20. 3. 2021

Vrh: Korada (812 m)

Smer: Avsa
Datum: 20. 3. 2021

Vrh: Matajur (1642 m)

Z vikendom je prišel tudi čas rehabilitacije v gorah. Malo pred zaključkom policijske ure sem že veselo nabirala kilometre na naši avtocesti. Ker je bilo povsod po Sloveniji napovedano slabo vreme, sem zavila v edini vremensko ugoden del, na Primorsko.

Ob osmih sem že bila na izhodišču za Korado. Pričakalo me je brez oblačno nebo, sijoče sonce in vreme skoraj za poletje.

Mahnila sem jo proti vrhu. Po poti so mi delali družbo znanilci pomladi. Suha usta so mi kmalu začela govoriti, da bo čas za pijačo, vendar se mi nahrbtnika ni ljubilo dati z ram. Komaj sem začela premišljevati o tem, se je na poti pojavila pipica z vodo. Kakšen zegen imam jaz zadnje čase. Napila sem se izvirske vode in mahnila proti vrhu, kjer sem občudovala sosednje vrhove Julijcev. Cela nebesa.

Pot na Korado

Znanilci pomladi

Proti Julijcem

Na Koradi

Po Koradi sem se odpravila še na Matajur. Po poti so mi delale družbo shojene sledi v snegu. Vmes sem se, pojma nimam kako, izgubila in kar naenkrat pred seboj izgubila sled. Očitno sem se čisto preveč zamislila. Pa sem jo mahnila kar po brezpotju in po občutku. Po nekaj minutah borbe z vejami dreves, sem se le prebila nazaj do markirane poti. Pot na Matajur se je vlekla kot čreva. Bila sem dobre pol ure pod vrhom, ko sem se ozrla nazaj in za seboj zagledala grozeče črne oblake. Trma je bila prevelika, pospešila sem korak in se prebila do vrha. Na vrhu pa me je zajela prava snežna nevihta. Kar naenkrat se je stemnilo. Padajoče snežinke so se grozeče vrtinčile v vetru in me počasi spreminjale v snežaka. Nisem se veliko obotavljala, da novo zapadli sneg ne bi prekril gazi. Previdno sem po grebenu pohitela dol, prsti na rokah so mi od ledenih sunkov vetra skoraj primrznili. Bil je pravi pekel.

Ko se ozreš nazaj

Na Matajurju

Ko sem snela sončna očala, sem ugotovila, da le ni tako hudo. Ob vrtinčenju snežink sem se odpravila proti izhodišču.

Ker me je naslednji dan čakal še en hribček v teh koncih, sem se odločila za Couchsurfing. Za prenočišče sem dobila cel apartma s kaminom. Večje sreče že ne bi mogla imti. Ob prasketajočem ognju sem zaspala kot top.

Smer: Mejni prehod Učja
Datum: 21. 3. 2021

Vrh: Stol (1673 m)

Naslednje jutro pa me je čakal Stol. Odpeljala sem se do mejnega prehoda Učja, od koder je prijeten zimski dostop. Pot se je ves čas vila po s snegom prekritim makadamom. Do planine Božca je bila prav počasi vzpenjajoča.

Do Stola pa je od planine bila še ura hoda po grebenu. Sneg je bil prijetno zbit, pod nogami je škripalo, dereze pa so zagotovile nekoliko manj drseč korak.

Proti planini Božca

Po grebenu do vrha

Uživancija in malica na vrhu ter povratek proti izhodišču. Na grebenu me je zopet zajel mini viharček, prepihalo me je do kosti. Kmalu pa se je vreme umirilo. Pravzaprav je povsod okoli divjala nevihta, vsi vrhovi so bili v temnih oblakih, le na Stol je sramežljivo kukalo sonce.

Na vrhu Stola

Ob hoji navzdol sem padla v trans stanje. Uživala sem ob škripanju snega pod nogami, kot da bi hodila po peščeni plaži. Kar naenkrat sem bila pri izhodišču. Od vrha do izhodišča se spomnim vsakega koraka in vsake misli, po drugi strani pa tema, kot da sem se teleportirala. Samo jaz ter tukaj in zdaj.

Rehabilitacijski vikend več kot uspešno zaključen.

Viševnik

Smer: Rudno Polje

Datum: 7. 3. 2021

Dvatisočak:

55. Viševnik (2050 m)

 

"Stoječ na vrhu z občutkom sreče, ob boku snežno oblečenim goram, ki rjovijo zvoke mojega odmeva. Opazujoč nebo, kot da sem na vrhu sveta. Z občutkom strahu, da se moram vrniti nazaj."

                                                  Akshat Jain

 

Po sobotnih Kamniško-Savinjskih je bil čas za regeneracijsko turo na Viševnik.

 

Proti vrhu

Ob jutranjih urah sem že bila na Rudnem Polju, od koder sem začela pot po sprva široki gozdni poti, nato pa po strmem smučišču proti Viševniku. Pot je kar strma, zato je treba pošteno zagristi v kolena. Turnih smučarjev je bilo kot listja.

Na sedlu, ko so se odprli prvi razgledi, sem obula dereze in v roke vzela cepin. Pot je proti vrhu nekoliko izpostavljena, možnosti za zdrs je bilo na poledeneli skorji kar veliko.

Ob poti me je pričakala plazovina iz preteklh dni, ki je pohodnikom v poduk, da se v gore odpravlja le s primerno opremo. Kljub temu se je našlo kar nekaj pogumnežev, ki so s palicami v rokah in brez derez skakali po opasteh, buljli v dolino in podcenjevali moč gora. Meja med neumnostjo in pogumom je pač v gorah tanka.

 

 

Opasti pod vrhom

Po slabih dveh urah sem že bila na vrhu, pod modrino neba in v naročju gorskega zraka. Z nasmehom na obrazu sem zopet izkoristila svoj armafleks, pod hrbet pa zatlačila nahrbtnik. Naslednje tri ure sem uživala ob čudovitih razgledih na naš najvišji vrh ter sosednje dvatisočake.

 

Šele počasi spuščajoče sonce me je pregnalo s skale, s katero sem se ob posedanju na vrhu zlila skoraj v eno. Širokega nasmeha sem se vrnila proti dolini. Sneg se je na vrhu že malo ojužil, v spodnjem delu, kjer je bila senca, pa je bil še zmeraj prijetno trden. Beseda, ki bi lahko opisala, kakšne prerojene volje sem se vrnila v dolino, ne obstaja. Čudovito bi lahko bil le približek tega.

 

 

Obiskovalci gora

 

Veliki Draški vrh, Triglav, Mali Draški Vrh

 

 

V višave, v širjave

 

 

*ker ne potrebuje besed*

Za češnjo na sadni kupi pa sem se ob Blejskem jezeru posladkala z znamenito blejsko rezino. Ob pogledu na sončni zahod.

Enkrat se je treba vrniti

Za konec še sladkosti ob Blejskem jezeru

Raduha - počasi zimska tradicija

Smer: Radušnik

Datum: 6. 3. 2021

Dvatisočak:

54. Mala Raduha (2029 m)

       Velika Raduha (2062 m)

Očitno postaja zimska Raduha vsakoletna tradicija. Nič hudega, saj je eden izmed mojih ljubših dvatisočakov ter dvatisočak, na katerega sem se tokrat povzpela že petič.

Za sobotni cilj sem se odločila večer prej, ko so mi drugi plani padli v vodo. Čudovitega vremena pač ni bilo za zamuditi.

Nad izhodiščem

Izhodišče pri Radušniku ter začetek vzpona po sveže zapadlem snegu prejšnjega dne. Kljub temperaturam pod lediščem, sem kmalu slekla puhovko in jo zatlačila za nahrbtnik. Do Koče na Loki, ki je bila zaprta, je šlo brez težav. Tam pa sem si nataknila dereze ter v roko zagrabila cepin.

Od koče do vrha Velike Raduhe je bila snežna odeja trda, ni se predirala ali bila od juge. To je sneg, o katerem lahko sanja vsak zimski pohodnik, saj je hoja z derezami po takem pravi užitek. Sicer res nekoliko bolj nevarno za zdrs, vendar z mero pameti in previdnosti je premagovanje metrov čista fantastika.

Ob odcepu za Kočo pri Loki

Sneženi biseri

S srcem proti vrhu

Na vrhu Velike Raduhe se je drenjalo pohodikov. Kamniško-Savinjske Alpe pa je ravno ob prihodu na vrh prekril oblak. So pa bile zato že skoraj udomačene kavke večja atrakcija.

Po kratkem, a sladkem užitku sem jo mahnila še na Malo Raduho, ki je bila manj oblegana. Tudi oblaki so se že razkadili in pogled je segel do celotne verige KSA ter do Julijcev.

Proti Veliki Raduhi

Na vrhu

Na Mali Raduhi

Na poti nazaj sem uživala v družbi lastne tišine. V okolici koče sem našla miren kotiček, iz nahrbtnika izvlekla za rit velik armafleks in se poknila nanj. Naslednja ura je minila ob ležanju, nastavljanju sončnim žarkom in poslušanju šepeta gore. Čista meditativna fantastika.

Ob vračanju na izhodišče sem začutila svoje polne batarije. Razmišljala sem, kaj vse zamujajo ljudje, ki se zapirajo v kletko življenja in si ne upajo stopiti iz cone udobja ter živijo za osem urni delavnik kot hrček na svojem kolesu. Denar, ki ga zaslužijo z garanjem v službi, namreč ne more kupiti modrine neba, svežega zraka in občutka sreče in miru, ki jih človek lahko dobi v gorah.

Trenutek za makro