Slovenska

Smer: Slovenska (alpinistični vzpon)
Datum: 21. 8. 2020

Odtegnitvena kriza je po 106 dneh, 34 knjigah in 7 filmih na temo gorništva, plezanja in alpinizma enostavno prevelika. Hja, nekako se je potrebno zaposliti, če je v tvoji regiji le en višji hribček za vzdrževanje kondicije, o gorah na drugi strani Slovenije pa lahko le poslušaš in bereš.

Ker turnih pancarjev pred zaprtjem nisem uspela kupiti, je tudi turna smuka splavala po vodi. Tako sem ostala prepuščena na milost in nemilost spominov in fotografij preteklih gorskih potepanj.

Ob prebiranju bloga in pregledovanju slik sem ugotovila, da se mi je eno izmed lepših potepanj izmuznilo iz objave v tem blogu, alpinistična klasika - Slovenska smer v Severni Triglavski steni (III+, 800 m).

 

Slovenska smer s Prevčevim izstopom.

 Ogromna Stena da človeku občutek majhnosti in nepreplezljivosti.

Pred začetkom na turo sem nekoliko omahovala. Predvsem zaradi utrujenosti prejšnjih dni in že dodobra načetih žuljev, ki so mi jih zadejali novi pohodni čevlji. Pa je bila želja prevelika, s stisnjenimi zobmi sem povlekla pohodne čevlje čez razbolele noge in še pred vzhodom sva s soplezalcem štartala iz Vrat. Mimo Aljaževega doma čez Prag, vendar le do nemarkiranega odcepa, kjer je začetek plezalnega dela.  V prvem delu ter nekaj ključnih delih sva se varovala, večino pa plezala nenavezana, saj je bilo napredovanje tako hitrejše, vrv pa bi bila samo v napoto.

 

Užitek

Po krušljivem delu sva prispela do Belih plati ter nadaljevala po žlebu na desni strani. Pri Bučarjevi grapi naju je pričakala vpisna knjiga, v katero sva se seveda vpisala. Med plezanjem sem ozrla Zlatorogove police, ki prečijo celotno Triglavsko steno.

Pri Slovenski grapi je še bilo v zgornjem delu manjše snežišče, ki se ga je brez težav dalo prečiti.

 

Proti grapi

Za izstop sva izbrala Prevčev izstop. Celotna smer od izhodišča nama je vzela približno 6 ur.

Na travnati terasi, s pogledom na našega očaka, je bil čas za počitek. Najprej sem sezula čevlje, nato pa uživala ob čudovitem dnevu. Po krajšem počitku sem skočila še do Staničevega doma, kjer sem si privoščila konkretnejšo malico. Nato pa nazaj proti Vratom. Na poti navzdol sem prehitevala utrujene planince, ki so se vračali s Triglava. V dobrih dveh urah sem bila v dolini, kjer me je čakal nov izziv: pojma nisem imela, kje bom tisti večer spala. Na koncu je naneslo tako, da sem se zvila kar na zadnjih sedežih avta.

Takšne poglede pogrešam

Definitivno je bila Slovenska ena izmed najlepših potepanj po gorskem svetu. Med pisanjem se mi je na trenutke zazdelo, kot da jo ponovno plezam. Le še skala v rokah mi je manjkala. Kljub temu, da gora trenutno nimam v bližini, je karantena prinesla pomembno spoznanje. Ugotovila sem, da moje srce neustavljivo hrepeni po gorskih vrhovih.

Do nadaljnega ... Ko bom spet stala na enem izmed gorskih vrhov. 🌄😊

Grebensko prečenje Pelcev

Smer: Zadnja Trenta, Škrbina za Gradom (alpinistični vzpon)
Datum: 19. 9. 2020

Dvatisočak:

36. Pelc nad Klonicami (2442 m)

37. Veliki Pelc (2388 m)

38. Srednji Pelc (2338 m)

39. Zadnji Pelc (2315 m)

Ob petih zjutraj sva se s kolegom odpravila z izhodiščne točke, nebo so še osvetljevale zvezde. Z lučko na glavi in vsak s predelovanjem svoje zaspanosti, sva zakorakala v gozd proti Zavetišču pod Špičkom. Vsake toliko časa je tišino predrlo oglašanje jelenov. Po nekaj urah hoje, ko se je že zdanilo, se je odprl lep pogled proti grebenu Pelcev. Današnji plan! Na Zavetišču hitra malica in nato po melišču do izhodiščne točke.

Ob sončnem vzhodu

Pogled na Pelce 

 

Zavetišče pod Špičkom 

 

Smejoča markacija na poti 

 

Proti dolini

Od tukaj dalje je bilo na vrsti plezanje. Greben se pleza težavnosti II, po nekod pride blizu III, do prvega dvatisočaka sva se dvakrat spustila z abzajlom. S Pelca nad Klonicami se je odprl razgled na sosednje vrhove. Malo naprej je bila jasica, trave so se že začele barvati v rumene jesenske barve. Travnat balkon je bilo potrebno izkoristiti, zleknila sem se in nekaj časa uživala v čudovitem razgledu iz improvizirane dnevne sobe.

 

 

Proti skali, začetek plezanja.

 

Lepši del

 

 

Abzaj 

 

Na vrhu Pelca nad Klonicami 

Ker so dnevi vedno krajši, pred nama pa je bil še cel greben, je bilo treba kmalu nadaljevati. Greben je ves čas zelo izpostavljen in mestoma izjemno ozek. Na vsaki strani zevajo globine.

 

Venček planik

 

Pogled iz dnevne sobe 

 

Pred Zadnjim Pelcem še malo daljši abzajl. Čakal je še vzpon na zadnji dvotisočak. Tale pa je bil prava preizkušnja. Potrebno je bilo plezati po strmem, s travami zaraščenem in prepadnem terenu. Napačen stop ali prijem pa bi v dolini imeli mleto meso. Pobočje Zadnjega Pelca je preraščeno s travami in posuto s krušljivimi kamni. Prej občdujočo trentsko travo sem sedaj kar nekajkrat preklela in pogrešala trdo skalo za oprijem. Stopala sem na majhne terasice ter se za ravnotežje držala travnatih bilk, saj drugega ni bilo. Prava preizkušnja, kjer ti glava ne sme odpovedati in si ne moreš dovoliti, da bi zmrznil od odrenalina, ki se pretaka po krvi.

 

Proti Bovcu 

 

Prečenje grebena

 

Končno sem bila na vrhu! Čakal je le še sestop. Po isti smeri do škrbine, kjer sem prej abzajlala.

 

Dogodivščine pod vznožjem pa še ni bilo konec. Čakale so naju še debele štiri ure po brezpotju proti Planini Zapotok ter avtu. Najprej sva po skalnatem terenu iskala možice, ki jih kar ni bilo. Zato sva se odločila slediti občutku. Prišla sva do visokih trav, ki so segale do kolen. Kar nekaj časa sva hodila po travah, pod katerimi so bile luknje, gležnji pa so se ob stopih neprijetno zvijali. Iz trav sva prešla v gozd. Ko je sonce začelo prehajati v svoj spanec, sva le našla markirano pot, kateri sva sledila vse do avta.

 

Še en pogled na Zadnji Pelc

 

Grebensko prečenje Pelcev je ena zahtevnejših tur, ki sem jih naredila. So bili pa užitki poplezavanja po gamsjem svetu toliko večji. Izpostavljenost na grebenu je ves čas velika, celo pot je potrebna zbranost, pogosto varovanja ni mogoče postaviti, celotno prečenje z izhodišča pa vzame 10 do 13 ur. Vsekakor pa gorska poslastica za vse ljubitelje brezpotji!

Großglockner ali Veliki Klek, 3798 m

Smer: Lucknerhaus čez ledenik

Datum: 27. 7. - 28. 7. 2020

Nebo so še osvetljevale zvezde, jaz pa sem že vozila po avtocesti proti Karavankam do izhodišča za dvodnevno turo na Großglockner (sicer ni slovenski dvatisočak, kljub temu pa več kot vreden omembe).

Nekaj pred deseto uro je avto že pridno čakal na parkirišču pri Lücknerhaus, od koder se je odprl lep pogled proti najvišjemu avstrijskemu vrhu. Nahrbtnik na rame in pod pod noge. Prvi dve uri se pot položno vzpenja po makadamski cesti, ob poti je kar nekaj ledeniških potočkov, že od tu pa se odpre čudovit razgled na dolino. Ko sem prispela do Stüdl-Hütte, se je moja pot nadaljevala proti koči Erzherzog-Johann-Hütte, ki je najvišje ležeča koča v Avstriji, na višini 3454 m.

Pogled na Grossglockner s parkirišča.

Pogled v dolino.

Ledeniški potočki ob poti.

Stüdl-Hütte.

Kaj hitro sem naletela na ledenik, na katerem sicer ni bilo veliko razpok, vseeno pa sva se s kolegom navezala na ledeniško navezo. Nataknila sva še dereze in čelado ter namesto palic v roke zagrabila cepin. Sledili sta dve uri strmega vzpona po trdem snegu in zadnjih nekaj sto višincev po zavarovani skali.

Ledenik.

Še plezalni del do koče.

Pogled nazaj na prečen ledenik.

Po dobrih štirih urah hoje sem prispela do koče, ki je bila zavita v meglo. Do večerje pa je Großglockner, ki je bil sedaj le še dve uri stran, le sramežljivo pokukal izza oblaka.

Pri koči.

Naslednji dan le še špička.

Če do takrat višine še nisem čutila, sem jo začela čutiti ponoči. Redkejši zrak je pospešil moj srčni utrip, vsak obrat pa je povzročil kar nekaj zadihanosti. Oči sem sicer tiščala skupaj, vendar v celi noči praktično nisem spala. Pozitivna stvar pa je, da v skupnih sobah tokrat nihče ni smrčal, najbrž zaradi tega, ker nihče ni prav zares zaspal. Ko sem se obračanja na postelji naveličala, sem se sprehodila ven, kjer me je pričakala dobro vidna mlečna cesta in huronski veter, ki je zavijal okoli mogočnega Großglocknerja.

Ob štirih zjutraj se je koča začela prebujati. Sledil je hiter zajtrk in užitek ob sončnem vzhodu - standard. Takoj za tem pa natikanje derez in pasov. Drug za drugim smo se v navezah odpravili po snežišču proti vrhu. Pred vrhom Malega Kleka se je začel plezalni del. Zaradi redkega zraka in posledično velike zadihanosti se nisem veliko pogovarjala. Slišalo se je le škripanje derez ob skalo. Plezalni del je težavnosti I in II. Od Malega Kleka proti vrhu je potrebno prečiti greben, ki je bil lepo zasnežen, kljub temu pa je bilo na prehodu prostora le za enega. Tisti, ki smo bili hitrejši, smo se še uspeli izogniti gužvi.

Mora bit.

Prehojeno snežišče.

Iz stene.

Del po grebenu.

Gužva navez zadaj.

To je to.

Razgled.

Končno uspešno dosežen vrh, fantastično vreme in čudovit razgled. Prava terna od vremena! Jaz pa - trenutek pri katerem ostaneš brez besed.

Odlomki ture so vidni tudi na tem posnetku.

Po uživanciji na vrhu, je bilo potrebno končati še drugo polovico poti - spust. Trezna glava in trden korak sta bila tudi tokrat izjemnega pomena, saj prostora za napake ni bilo. Noga, noga, roka, roka; sem v ritmu preplezavala nazaj proti snežišču.

Do koče je šlo brez težav, ledenik pa je bil zaradi zgodnjih dopoldanskih ur že poštena snežna čežana. Proti koncu ledenika je sledil še krajši odmor pred povratkom v dolino. Ob sedenju na skali in opazovanju potočkov, ki zginjajo pod snegom in skalami, sem se zamislila: takšne ture poplačajo vsako kapljo potu, vsak napornen korak, vsak žulj in neprespano noč. Kaj več bi si človek še sploh lahko želel?

Zeleniške špice s Planjavo

Smer: Jermanca - Zeleniške špice, prečenje grebena (alpinistični vzpon)
Datum: 19. 7. 2020

Dvatisočak:

20. Najvišji rob (2127 m)

21. Planjava (2392 m)

Zgodnje jutro se je pričelo v Jermanci, od koder sem se odpravila po poti proti Kamniškemu sedlu. Še preden se pot začne dobro vzpenjati, se razcepi. Sledila sem dobro uhojeni, vendar neoznačeni poti proti Repovemu kotu, ki vodi mimo vodnih tolmunčkov z bistro zeleno vodo.

Tolmuni z vodo.

Pot se kmalu začne strmo dvigati, do Staničevega vrha je potrebno že malo poplezavanja.

Prehojena in preplezana pot čez Zeleniške špice - grebensko prečenje.

Skica preplezane poti.

Pogled s Staničevega vrha.

Ko sem prispela na greben Staničevega vrha, se je pričela tri do štiri urna uživancija grebenskega poplezavanja čez Zeleniške špice do najvišjega vrha, ki se imenuje Najvišji rob. Poplezavanje je težavnosti II in III, na predelih je kar izpostavljeno vrtoglavim višinam. Poplezavati je potrebno navzgor in navzdol, najzahtevnejši del pa predstavlja Nebeška lojtra, ki jo ob skoraj vertikalnemu plezanju obdaja sam zrak.

Pogled na preplezan greben. V ozadju Staničev vrh.

Akcija!

Korošica, levo stena Ojstrice, desno Lučki dedec.

Ob poti nešteto planik.

Počitek, tokrat brez razgleda.

Tam gor bo treba.

Nebeška lojtra - čisti užitek in doza adrenalina.

Po nekaj urah užitka, sem prispela na Najvišji rob, od koder bi se lahko skozi Repov kot spustila nazaj proti izhodišču, sama pa sem pot podaljšala do Planjave. Razgleda žal ni bilo, saj me je vso pot spremljala megla, ki se je le na trenutke razkadila.

Na vrhu Planjave me je začel prati dež, zato sem se brez daljšega postanka zavita v gorsko tišino, kjer je bilo slišati le pesek pod mojimi koraki, odpravila proti Kamniškemu sedlu ter dalje proti izhodišču.

Kljub meglenemu vremenu, je bila skala suha, nekrušljiva in oprijemi dobri. Definitivno izkušnja vredna ponovitve.

Najvišji rob, vrh Zeleniških špic.

Najvišji rob.

Vrh Planjave.

Možic pri Kamniškem sedlu.

Plezalni vzpon na Brano

Smer: Šija (alpinistični vzpon)
Datum: 30. 5. 2020

Dvatisočak:

7. Brana (2253 m)

Vsekakor je bil ta vzpon eden izmed boljših gorskih potepanj. Z idejo o vzponu na Brano čez Šijo sem se poigravala odkar mi jo je predstavil kolega. Zato sem morala izkoristiti priložnost, ko se mi je le-ta ponudila. Vzpon mi ne bo ostal v spominu toliko zaradi gore same, kot zaradi izbire dostopne smeri.

Pot na Brano čez Šijo.

Ob svežem jutru start iz Jermance do Kamniškega sedla. Tam krajša malica, nad sedlom so se začeli delati oblaki, zato se vrha ni videlo, med potjo je celo začelo naletavati nekaj snega. Veter je prav močno zavijal, zato so bile za nadaljevanje poti potrebne rokavice in skoraj zimska bojna oprema. Zaradi kombinacije težavnosti ture in vremenskih razmer sem nekoliko oklevala, vendar se kljub temu podala proti vrhu - ura je bila še zgodnja, nevihte pa tudi niso bile napovedane.

Naročilo za sonce očitno ni bilo sprejeto.

Tu gor bo treba.

Plezanje po Šiji (II-III, 200 m) je večinoma II. stopnje navzgor, skala pa je prav lepo razčlenjena za stope in oprijeme. Po preplezanem delu je sledil sprehod po grebenu, ki pa je na nekaterih mestih izpostavljen in zato ni ravno primeren za vrtoglave. Smer je name naredila kar pošten vtis.

Vrtoglavi pogled navzdol.

 

Poplezavanje dol.

 

In gor, še malo do grebena.

Ko sem prispela na vrh, so se oblaki nekoliko razkadili, odprl se je lep pogled na Logarsko dolino na severni strani. Razkrili pa so se tudi sosednji vrhovi Turska Gora, Rinke, Mrzla Gora, Krofička, Ojstrica in Planjava.

Povratek po pohodni poti na Kamniško sedlo in nazaj v dolino.

Vrh.