Življenje v dnevu

Smer: Vršič

Datum: 31. 3. 2021

Dvatisočak:

57. Mala Mojstrovka (2332 m)

58. Velika Mojstrovka (2366 m)

59. Zadnja Mojstovka (2354 m)

Noč je bila kratka pa sem vseeno spala kot dojenček. Že na vse zgodaj sem se zbudila kot otrok v pričakovanju. Sedla sem v avto in prekipevala od otroškega veselja in radosti. Napovedano vreme je bilo namreč brez oblačka, prijetno toplo. V službi sem dobila dopust in navdušeno odhitela proti Vršiču. Zadnji dan pred ponovno omejitvijo gibanja je bilo potrebno izkoristit in sem se namenila na Mojstrovke. Očitno nisem edina tako entuziastično nameravala izkoristiti zadnji dan svobode, saj se je na poti trlo ljudi, ki so si z enakim namenom kot jaz v službi izborili dopust.

Sončni vzhod

Proti grapi

Otroška iskrivost se je na Vršiču le še razplamtela. Gore! Gremo! Akcija! Kot najstnik v puberteti sem se nepremišljeno zagnala v grapo proti Mojstrovkam. Trmoglavo sem postavljala nogo pred nogo. Sneg je bil kljub prijetno visokim temperaturam trd. Ujela sem tudi sončni vzhod. Končno, po dolgem času! Imela sem občutek vsemogočnosti.

Najprej sem se odpravila na Malo Mojstrovko, turno smučanje je bilo v razcvetu, temu primerno pa tudi obiskan vrh. Malo sem počila ter se odpravila dalje še proti Veliki Mojstrovki in Zadnji Mojstrovki.

Razgled

Na Mali Mojstrovki

Iz Male Mojstrovke proti Veliki

Greben je bil deloma izpostavljen, deloma kopen. Zaradi prepadnosti terena sta nepremišljeno zagnanost zamenjala razum ter previdnost, kakor se to zgodi pri odraščajočem človeku. Nikamor se mi ni mudilo. Na enem odseku je bilo potrebno preplezati krajši skokec.

Naprej

Želela sem skočiti še na Travnik, vendar sem zaradi vedno bolj južnega in vdirajočega snega ter visokega izpostavljenega skoka to misel premišljeno opustila.

Na vsakem od vrhov sem uživala v norih razgledih, ki jih besede in slike težko opišejo, če tega ne doživiš sam. V tišini sem sedela na skali in zrla proti snežnim skalnim gmotam, ki so se poskušale dotakniti sinje modrega neba. Sreča ... 

Sreča, takšna, da bi lahko jokal.

Nekje med uživancijo na vrhu me je spreletela boleča misel. Nekoč se bo treba vrniti v dolino. Kot se končajo vse stvari, se bo končal tudi moj izlet. Z nekoliko grenkim priokusom sem stopala nazaj proti avtu. Sneg se je že pošteno ugrezal.

Z vsakim korakom dlje od sanj, dlje od preteklosti. Ozrla sem se nazaj in se nasmehnila, kot da me je zajel val modrosti, ki jo ljudje v zrelih letih dobijo z izkušnjami. Hvaležna, da je v mojem življenju nekaj tako pomembnega, čemur je težko reči: na svidenje.

Noro

Nebesa in pekel v mnogih presežkih

Smer: Plave
Datum: 20. 3. 2021

Vrh: Korada (812 m)

Smer: Avsa
Datum: 20. 3. 2021

Vrh: Matajur (1642 m)

Z vikendom je prišel tudi čas rehabilitacije v gorah. Malo pred zaključkom policijske ure sem že veselo nabirala kilometre na naši avtocesti. Ker je bilo povsod po Sloveniji napovedano slabo vreme, sem zavila v edini vremensko ugoden del, na Primorsko.

Ob osmih sem že bila na izhodišču za Korado. Pričakalo me je brez oblačno nebo, sijoče sonce in vreme skoraj za poletje.

Mahnila sem jo proti vrhu. Po poti so mi delali družbo znanilci pomladi. Suha usta so mi kmalu začela govoriti, da bo čas za pijačo, vendar se mi nahrbtnika ni ljubilo dati z ram. Komaj sem začela premišljevati o tem, se je na poti pojavila pipica z vodo. Kakšen zegen imam jaz zadnje čase. Napila sem se izvirske vode in mahnila proti vrhu, kjer sem občudovala sosednje vrhove Julijcev. Cela nebesa.

Pot na Korado

Znanilci pomladi

Proti Julijcem

Na Koradi

Po Koradi sem se odpravila še na Matajur. Po poti so mi delale družbo shojene sledi v snegu. Vmes sem se, pojma nimam kako, izgubila in kar naenkrat pred seboj izgubila sled. Očitno sem se čisto preveč zamislila. Pa sem jo mahnila kar po brezpotju in po občutku. Po nekaj minutah borbe z vejami dreves, sem se le prebila nazaj do markirane poti. Pot na Matajur se je vlekla kot čreva. Bila sem dobre pol ure pod vrhom, ko sem se ozrla nazaj in za seboj zagledala grozeče črne oblake. Trma je bila prevelika, pospešila sem korak in se prebila do vrha. Na vrhu pa me je zajela prava snežna nevihta. Kar naenkrat se je stemnilo. Padajoče snežinke so se grozeče vrtinčile v vetru in me počasi spreminjale v snežaka. Nisem se veliko obotavljala, da novo zapadli sneg ne bi prekril gazi. Previdno sem po grebenu pohitela dol, prsti na rokah so mi od ledenih sunkov vetra skoraj primrznili. Bil je pravi pekel.

Ko se ozreš nazaj

Na Matajurju

Ko sem snela sončna očala, sem ugotovila, da le ni tako hudo. Ob vrtinčenju snežink sem se odpravila proti izhodišču.

Ker me je naslednji dan čakal še en hribček v teh koncih, sem se odločila za Couchsurfing. Za prenočišče sem dobila cel apartma s kaminom. Večje sreče že ne bi mogla imti. Ob prasketajočem ognju sem zaspala kot top.

Smer: Mejni prehod Učja
Datum: 21. 3. 2021

Vrh: Stol (1673 m)

Naslednje jutro pa me je čakal Stol. Odpeljala sem se do mejnega prehoda Učja, od koder je prijeten zimski dostop. Pot se je ves čas vila po s snegom prekritim makadamom. Do planine Božca je bila prav počasi vzpenjajoča.

Do Stola pa je od planine bila še ura hoda po grebenu. Sneg je bil prijetno zbit, pod nogami je škripalo, dereze pa so zagotovile nekoliko manj drseč korak.

Proti planini Božca

Po grebenu do vrha

Uživancija in malica na vrhu ter povratek proti izhodišču. Na grebenu me je zopet zajel mini viharček, prepihalo me je do kosti. Kmalu pa se je vreme umirilo. Pravzaprav je povsod okoli divjala nevihta, vsi vrhovi so bili v temnih oblakih, le na Stol je sramežljivo kukalo sonce.

Na vrhu Stola

Ob hoji navzdol sem padla v trans stanje. Uživala sem ob škripanju snega pod nogami, kot da bi hodila po peščeni plaži. Kar naenkrat sem bila pri izhodišču. Od vrha do izhodišča se spomnim vsakega koraka in vsake misli, po drugi strani pa tema, kot da sem se teleportirala. Samo jaz ter tukaj in zdaj.

Rehabilitacijski vikend več kot uspešno zaključen.

Viševnik

Smer: Rudno Polje

Datum: 7. 3. 2021

Dvatisočak:

55. Viševnik (2050 m)

 

"Stoječ na vrhu z občutkom sreče, ob boku snežno oblečenim goram, ki rjovijo zvoke mojega odmeva. Opazujoč nebo, kot da sem na vrhu sveta. Z občutkom strahu, da se moram vrniti nazaj."

                                                  Akshat Jain

 

Po sobotnih Kamniško-Savinjskih je bil čas za regeneracijsko turo na Viševnik.

 

Proti vrhu

Ob jutranjih urah sem že bila na Rudnem Polju, od koder sem začela pot po sprva široki gozdni poti, nato pa po strmem smučišču proti Viševniku. Pot je kar strma, zato je treba pošteno zagristi v kolena. Turnih smučarjev je bilo kot listja.

Na sedlu, ko so se odprli prvi razgledi, sem obula dereze in v roke vzela cepin. Pot je proti vrhu nekoliko izpostavljena, možnosti za zdrs je bilo na poledeneli skorji kar veliko.

Ob poti me je pričakala plazovina iz preteklh dni, ki je pohodnikom v poduk, da se v gore odpravlja le s primerno opremo. Kljub temu se je našlo kar nekaj pogumnežev, ki so s palicami v rokah in brez derez skakali po opasteh, buljli v dolino in podcenjevali moč gora. Meja med neumnostjo in pogumom je pač v gorah tanka.

 

 

Opasti pod vrhom

Po slabih dveh urah sem že bila na vrhu, pod modrino neba in v naročju gorskega zraka. Z nasmehom na obrazu sem zopet izkoristila svoj armafleks, pod hrbet pa zatlačila nahrbtnik. Naslednje tri ure sem uživala ob čudovitih razgledih na naš najvišji vrh ter sosednje dvatisočake.

 

Šele počasi spuščajoče sonce me je pregnalo s skale, s katero sem se ob posedanju na vrhu zlila skoraj v eno. Širokega nasmeha sem se vrnila proti dolini. Sneg se je na vrhu že malo ojužil, v spodnjem delu, kjer je bila senca, pa je bil še zmeraj prijetno trden. Beseda, ki bi lahko opisala, kakšne prerojene volje sem se vrnila v dolino, ne obstaja. Čudovito bi lahko bil le približek tega.

 

 

Obiskovalci gora

 

Veliki Draški vrh, Triglav, Mali Draški Vrh

 

 

V višave, v širjave

 

 

*ker ne potrebuje besed*

Za češnjo na sadni kupi pa sem se ob Blejskem jezeru posladkala z znamenito blejsko rezino. Ob pogledu na sončni zahod.

Enkrat se je treba vrniti

Za konec še sladkosti ob Blejskem jezeru

Po 140 dneh

Smer: Šport hotel Pokljuka

Datum: 27. 2. 2021

Dvatisočak:

52. Brda (2008 m)

53. Debela Peč (2014 m)

Po točno 140 dneh brez dvatisočakov, sem končno dočakala, da sem zavohala zrak nad dva tisoč metri. Vreme je obetalo veliko sončka, lavinske razmere so se nekoliko stabilizirale in odločila sem se za misijo "nič nas ne more ustaviti" ter pičila na dva zimska dvatisočaka v Julijske Alpe, Debelo Peč in Brda.

Ob cesti snega za izvoz

Družbo so mi tokrat delali trije mušketirji, ki so prav gentelmansko prepustili ženskam prednost. Nabasala sem mušketirje v avto in odpeljala do Šport hotela na Pokljuki, kamor smo prispeli v jutranjih urah in je predstavljala naše izhodišče rekreativne poti.

V vlogi kvazi gorske vodnice sem po debeli shojeni snežni odeji vodila v povprečnemu pohodniku divjem tempu. Moški ego treh mušketirjev je zadihano sledil mojim korakom, niso se dali.

Kar hitro smo prispeli do Planine Zajavornik, do koder vodi zmeroma ravna pot. Tukaj so se nam prvič odprli pogledi na višje vrhove. Pastirske koče so se šibile pod težo snega. Od Planine Zajavornik smo nadaljevali proti Blejski koči ter od tam po slabše shojeni in po nekod do kolen ugrezajoči poti proti vrhu.

Planina Zajavornik

Pri Blejski koči

Proti bohinjski verigi

Na razpotju je padla ženska komanda, da bomo obiskali še Brda, ni bilo treba reči dvakrat, mušketirji so bili kot tapravi dedci takoj za akcijo. Severna stran je bila na debelo prekrita z opastmi, zato smo se robov na daleč izogibali. Ekspresa v dolino pač nihče ne bi bil vesel. S cepini v rokah smo prišli na vrh ter uživali ob razgledih. Dereze zaradi mokrega in shojenega snega niso bile potrebne.

Pogled proti Brdom

Shojeni užitki

Po Brdih smo mahnili še na Debelo Peč. Navalili smo ravno na večjo pohodniško skupino, ki pa je vrh k sreči kmalu zapustila. Družbo so nam delale le še kanje. Razgledi so bili nori.

Naročilo za lepo vreme se je na vrhu začelo uresničevati. Veter je spihal oblake in na poti nazaj smo že pokracovali po mokri snežni preprogi hotela modro nebo.

Užitki

Na Debeli Peči

Proti Triglavu, ki se sramežljivo skriva

Na Blejski koči postanek in čaj ter povratek proti avtu. Ker pa je bila naša izbrana družba alpinistične narave, smo strokovnost svoje ture potrdili še s prerezom snežne odeje. Sicer bolj za šalo kot za res in predvsem v smislu celotne ture, ki je bila polna smeha in zabave. Definitivno epska zimska pot, ki bi jo z veseljem vsakodnevno ponavljala v neskončnost.

Ob povratku

Strokovnost ture

Grebensko prečenje Pelcev

Smer: Zadnja Trenta, Škrbina za Gradom (alpinistični vzpon)
Datum: 19. 9. 2020

Dvatisočak:

36. Pelc nad Klonicami (2442 m)

37. Veliki Pelc (2388 m)

38. Srednji Pelc (2338 m)

39. Zadnji Pelc (2315 m)

Ob petih zjutraj sva se s kolegom odpravila z izhodiščne točke, nebo so še osvetljevale zvezde. Z lučko na glavi in vsak s predelovanjem svoje zaspanosti, sva zakorakala v gozd proti Zavetišču pod Špičkom. Vsake toliko časa je tišino predrlo oglašanje jelenov. Po nekaj urah hoje, ko se je že zdanilo, se je odprl lep pogled proti grebenu Pelcev. Današnji plan! Na Zavetišču hitra malica in nato po melišču do izhodiščne točke.

Ob sončnem vzhodu

Pogled na Pelce 

 

Zavetišče pod Špičkom 

 

Smejoča markacija na poti 

 

Proti dolini

Od tukaj dalje je bilo na vrsti plezanje. Greben se pleza težavnosti II, po nekod pride blizu III, do prvega dvatisočaka sva se dvakrat spustila z abzajlom. S Pelca nad Klonicami se je odprl razgled na sosednje vrhove. Malo naprej je bila jasica, trave so se že začele barvati v rumene jesenske barve. Travnat balkon je bilo potrebno izkoristiti, zleknila sem se in nekaj časa uživala v čudovitem razgledu iz improvizirane dnevne sobe.

 

 

Proti skali, začetek plezanja.

 

Lepši del

 

 

Abzaj 

 

Na vrhu Pelca nad Klonicami 

Ker so dnevi vedno krajši, pred nama pa je bil še cel greben, je bilo treba kmalu nadaljevati. Greben je ves čas zelo izpostavljen in mestoma izjemno ozek. Na vsaki strani zevajo globine.

 

Venček planik

 

Pogled iz dnevne sobe 

 

Pred Zadnjim Pelcem še malo daljši abzajl. Čakal je še vzpon na zadnji dvotisočak. Tale pa je bil prava preizkušnja. Potrebno je bilo plezati po strmem, s travami zaraščenem in prepadnem terenu. Napačen stop ali prijem pa bi v dolini imeli mleto meso. Pobočje Zadnjega Pelca je preraščeno s travami in posuto s krušljivimi kamni. Prej občdujočo trentsko travo sem sedaj kar nekajkrat preklela in pogrešala trdo skalo za oprijem. Stopala sem na majhne terasice ter se za ravnotežje držala travnatih bilk, saj drugega ni bilo. Prava preizkušnja, kjer ti glava ne sme odpovedati in si ne moreš dovoliti, da bi zmrznil od odrenalina, ki se pretaka po krvi.

 

Proti Bovcu 

 

Prečenje grebena

 

Končno sem bila na vrhu! Čakal je le še sestop. Po isti smeri do škrbine, kjer sem prej abzajlala.

 

Dogodivščine pod vznožjem pa še ni bilo konec. Čakale so naju še debele štiri ure po brezpotju proti Planini Zapotok ter avtu. Najprej sva po skalnatem terenu iskala možice, ki jih kar ni bilo. Zato sva se odločila slediti občutku. Prišla sva do visokih trav, ki so segale do kolen. Kar nekaj časa sva hodila po travah, pod katerimi so bile luknje, gležnji pa so se ob stopih neprijetno zvijali. Iz trav sva prešla v gozd. Ko je sonce začelo prehajati v svoj spanec, sva le našla markirano pot, kateri sva sledila vse do avta.

 

Še en pogled na Zadnji Pelc

 

Grebensko prečenje Pelcev je ena zahtevnejših tur, ki sem jih naredila. So bili pa užitki poplezavanja po gamsjem svetu toliko večji. Izpostavljenost na grebenu je ves čas velika, celo pot je potrebna zbranost, pogosto varovanja ni mogoče postaviti, celotno prečenje z izhodišča pa vzame 10 do 13 ur. Vsekakor pa gorska poslastica za vse ljubitelje brezpotji!