Po dolini sedmerih jezer

Smer: Koča pri Savici - Blato

Datum: 13. 8. - 14. 8. 2020

Dvatisočak:

29. Mala Zelnarica (2310 m)

30. Velika Zelnarica (2320 m)

Na megleno jutro sem se ponovno odpravila na dvo dnevno pot, tokrat po Julijcih. Začela sem pri Koči pri Savici ter se čez Komarčo povzpela proti Koči na Triglavskih jezerih. Kmalu sem prispela do Črnega jezera, ki je tik nad Komarčo.

Nad mejo oblakov.

Črno jezero.

Po kratkem občudovanju sem že hitela naprej. Ob prijetnem sončnem vremenu in mehki, s prstjo pokriti poti, so se še svetile rosne kaplje. Pot pa so barvale neštete cvetlice. Malo pred Kočo pri Triglavskih jezerih sem se sprehodila ob Dvojnem jezeru. Pri koči krajši postanek, nato pa sem jo mahnila proti Zasavski koči na Prehodavcih. Bujno rastje se je začelo spreminjati v ruševje in grušč. Kmalu me je na levi strani pričakalo, po mojem mnenju, najlepše triglavsko jezero - Ledvička. S svojo smaragdno barvo je prav očarala.

Proti Koči pri Triglavskih jezerih.

Ledvička.

Alpsko cvetje.

Čudovita narava.

Dvojno jezero.

V nadaljevanju poti pa še Zeleno in Rjavo jezero ter Jezero pod Vršacem in že sem bila pri koči, kjer sem se okrepčala. Ob koči stoji tudi bivak, za katerega pa je v času sezone potrebno plačati, pozimi pa je bojda zaklenjen.

Bivak pri Zasavski koči.

Jezero pod Vršacem.

Ker je bilo energije še kar nekaj, sem se odločila za skok na Malo Špičje. Zaradi hitro bližajočih nevihtnih oblakov in glasnega grmenja pa sem prišla le do kamna, ki je včasih označeval Rapalsko mejo. Ker se je bližala nevihta, sem se brez osvojenega dvatisočaka raje vrnila v kočo. Deževalo je vse do jutra.

Ostanki Rapalske meje.

Naslednje jutro sem nadaljevala proti dolini Blato. Skala zjutraj je bila mokra in spolzka, zato se za sončni vzhod na enem od sosednjih vrhov nisem odločila. Sem pa na poti skočila na Veliko in Malo Zelnarico. Na zemljevidih in pri opisih na spletnih straneh prihaja do manjših odstopanj glede poimenovanja pravilnih vrhov. Sama pa upam, da sem le dosegla prava dva.

Iz varne razdalje me je spremljal kozorog.

Narava.

Razgled z Zelnarice.

Sama na vrhu Zelnarice.

Po dveh dvatisočakih še do Dednega polja in dalje do planine Blato, kjer sem nameravala počakati avtobus. Pobral pa me je kar kombi, ki se je vračal z odlagališča za padalce. Ob prihodu v dolino sem imela še ravno toliko časa, da sem svoje tačke namočila v Bohinjsko jezero in se zadnji trenutek pred neurjem skrila v avto.

Dedno polje.

Maraton po Julijcih

Smer: Vršič

Datum: 8. 8. - 9. 8. 2020

Dvatisočak:

26. Prisojnik (2547 m)

27. Razor (2601 m)

28. Planja (2453 m)

Ob zgodnjih jutranjih urah sem se odpravila iz Poštarskega doma na Vršiču. Na prvem razpotju sem zavila proti grebenski poti na Prisojnik, čakale so me tri ure hoje. Na začetku me je spremljala Ajdovska deklica, kasneje pa čudovite barve, v katerih so se dvigale stene gora ob sončnem vzhodu. Pot sem zaradi čudovitih razgledov takoj vzljubila. Le močni sunki vetra so nekoliko kvarili pravljično vzdušje. Na Prisojniku nisem bila dolgo, saj me je čakala še dolga pot.

Ajdovska deklica v spodnji levi polovici sten.

Poštarski dom na Vršiču.

Grebenska pot.

Razgled s Prisojnika.

Nadaljevala sem proti Razorju po Jubilejni poti. Pot je deloma ferata, ki poteka po skoraj navpičnih stenah. Na poti sem naletela na podor, ki se je zgodil pred časom, vendar prečenja pretirano ni oteževal. Proti Razorju sem prečila tudi okno, gre za naravno znamenitost. Zadnjih nekaj metrov na Razor je potrebno preplezati deset metersko navpično steno z manjšim previsom. Ob pomoči mišic na rokah, zajlah in klinih le to ni preveč težavno. Na vrhu Razorja se je odprl fantastičen razgled. Na zahodu vse do Mangarta in italijanskih vrhov, na vzhodu pogled na Triglav z dobro vidno Kredarico. Na jugu se je dvigal Krn in ostala bohinjska veriga, na severu pa se je bohotila Škrlatica.

Okno na poti na Razor.

Mišice na ferati.

Navpično navzgor.

Tik pod vrhom.

Vrh Razorja, v ozadju Triglav.

Ko sem se naužila razgledov, sem se vrnila proti sedlu in nadaljevala na zadnji dvatisočak, Planjo. Iz Planje pa naravnost do Koče na Kriških podih, kjer sem si privoščila zasluženo kosilo. Še pogled na Kriško jezero in pozno popoldne povratek v smeri doline Trente.

Planja s pogledom na Razor.

Kriško jezero.

Dolina Trente.

Po devetih urah hoje se je štiri urni spust vlekel kot jara kača. Serpentinam, ki se kar niso in niso hotele spustiti, kar ni bilo konca. Malo pred Trento me je začela dohitevati tema. Ker sem imela namen bivakirati, sem zavila v gozd in našla prijetno jaso, ki je bila poraščena z mehkim mahom. Podloga, spalka in že sem tesno tiščala svoje oči.

Od Kriških podov proti Trenti.

Zbudila sem se ob pogledu na jasno nebo in krošnje dreves. Bujenje je nekoliko pospešil mali škrpijon, ki je strumno korakal mimo mene.

Razgled iz postelje.

Mahnila sem jo do Trente, kjer sem se odločila za štop. Nisem dolgo čakala, že me je prijazni voznik popeljal čez nekaj ovinkov do Koče pri izviru Soče. Tam sem si napolnila hitro pojenjajoče zaloge vode in stisnila še zadnjih nekaj višincev do Vršiča, kjer me je čakal avto. Še en več kot uspešen podvig, po katerem bo prav prijala nekaj dnevna regeneracija ob vodnih biserih Gorenjske.

Do Vršiča.

15-urni maraton po KSA

Smer: V Koncu

Datum: 1. 8. 2020

Dvatisočak:

22. Mali Kokrski Grintovec (2450 m)

23. Grintovec (2558 m)

24. Jezerska Kočna (2540 m)

25. Kokrska Kočna (2540 m)

Ob sončnem vzhodu sem se odpravila po gozdnem terenu proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Po dobri uri hoje se je gozdna preproga spremenila v hojo po gruščevju.

Ko sem prispela do koče, sem naredila hitro pavzo ter se odpravila po južnem pobočju čez Streho proti Grintovcu. Ves čas me je spremljalo žgoče sonce in razgled morja oblakov proti dolini.

Pogled proti Kokrskemu sedlu.

Iz Strehe, na poti na Grintovec.

Na Grintovcu zopet krajši postanek z malico. Ker me je čakala še dolga pot, se na vrhu nisem dolgo mudila. Nadaljevala sem po poti, ki vodi proti Mlinarskemu sedlu, a le do razcepa proti Jezerski Kočni.

Gneča na Grintovcu.

 

Morje oblakov pod Grintovcem.

Sledil je približno petsto meterski spust po skalovju in nekaj zajlah ter kasneje zopet vzpon proti Jezerski Kočni. Na poti proti drugemu vrhu se je bilo potrebno splaziti skozi trebušno votlino. Gre za 10 metrov ozko pot, kjer moraš nahrbtnik potiskati pred seboj ali pa ga vleči za seboj, medtem ko se po trebuhu plaziš proti drugi strani, kjer se nadaljuje zahtevna pot po skalovju.

Iz Grintovca proti Kočni.

Spust iz Grintovca proti Jezerski Kočni.

Trebušna votlina, samo za suhe.

Iz Jezerske Kočne proti Jezerskemu in Avstriji.

Kaj kmalu za trebušno votlino sem bila na vrhu, kjer sem stisnila zadnji žig Kamniško-Savinjskih Alp v knjižico slovenske transverzale.

Nadaljevala sem proti Kokrski Kočni, do katere je vodilo pol ure poplezavanja čez zavarovan, a na več mestih prepaden predel. Na vrhu zopet nekaj počitka in nadaljevanje proti bivaku pod Kočno.

Iz Jezerske proti Kokrski Kočni.

Po neskončnem melišču.

Bivak pod Kočno.

Teren iz Kokrske Kočne do bivaka je zelo krušljiv, na več mestih ni zavarovan, potrebno pa je lažje poplezavanje in velika previdnost pri proženju kamnov. Po preplezanem delu sledi še dober del spusta po melišču, ki nima povsod varnega izteka. Definitivno gre za manj obljudeno pot, ki je za spust zaradi krušljivosti manj primerna, za vzpon pa zaradi dolgega melišča in plezanja spada med nevarnejše. Kljub temu pa sem uživala na vsakem koraku.

Še nekaj ur do konca.

Ko sem prispela v bivak, je sledil pošten obrok. Prvotni plan je bil spanje v bivaku in naslednji dan nadaljevanje poti proti Kokrskemu sedlu in nazaj do izhodišča. Ker pa je bila vremenska napoved za naslednji dan zelo nestabilna, sem se po uri počitka odpravila dalje kar isti dan. Stisnila sem še zadnje štiri ure hoje. Za zadnjo uro do izhodišča je bila potrebna že lučka, saj je sonce že potonilo v svoj spanec. Po petnajstih urah maratona po dvatisočakih je pošteno sedel počitek, saj so me noge na koncu držale pokonci le še kot dva kuhana špageta.