Smer: Lucknerhaus čez ledenik
Datum: 27. 7. - 28. 7. 2020
Nebo so še osvetljevale zvezde, jaz pa sem že vozila po avtocesti proti Karavankam do izhodišča za dvodnevno turo na Großglockner (sicer ni slovenski dvatisočak, kljub temu pa več kot vreden omembe).
Nekaj pred deseto uro je avto že pridno čakal na parkirišču pri
Lücknerhaus, od koder se je odprl lep pogled proti najvišjemu
avstrijskemu vrhu. Nahrbtnik na rame in pod pod noge. Prvi dve uri se
pot položno vzpenja po makadamski cesti, ob poti je kar nekaj ledeniških
potočkov, že od tu pa se odpre čudovit razgled na dolino. Ko sem
prispela do Stüdl-Hütte, se je moja pot nadaljevala proti koči
Erzherzog-Johann-Hütte, ki je najvišje ležeča koča v Avstriji, na višini
3454 m.
Pogled na Grossglockner s parkirišča.
Pogled v dolino.
Ledeniški potočki ob poti.
Stüdl-Hütte.
Kaj hitro sem naletela na ledenik, na katerem sicer ni bilo veliko razpok, vseeno pa sva se s kolegom navezala na ledeniško navezo. Nataknila sva še dereze in čelado ter namesto palic v roke zagrabila cepin. Sledili sta dve uri strmega vzpona po trdem snegu in zadnjih nekaj sto višincev po zavarovani skali.
Ledenik.
Še plezalni del do koče.
Pogled nazaj na prečen ledenik.
Po dobrih štirih urah hoje sem prispela do koče, ki je bila zavita v
meglo. Do večerje pa je Großglockner, ki je bil sedaj le še dve uri
stran, le sramežljivo pokukal izza oblaka.
Pri koči.
Naslednji dan le še špička.
Če do takrat višine še nisem čutila, sem jo začela čutiti ponoči. Redkejši zrak je pospešil moj srčni utrip, vsak obrat pa je povzročil kar nekaj zadihanosti. Oči sem sicer tiščala skupaj, vendar v celi noči praktično nisem spala. Pozitivna stvar pa je, da v skupnih sobah tokrat nihče ni smrčal, najbrž zaradi tega, ker nihče ni prav zares zaspal. Ko sem se obračanja na postelji naveličala, sem se sprehodila ven, kjer me je pričakala dobro vidna mlečna cesta in huronski veter, ki je zavijal okoli mogočnega Großglocknerja.
Ob štirih zjutraj se je koča začela prebujati. Sledil je hiter zajtrk in užitek ob sončnem vzhodu - standard. Takoj za tem pa natikanje derez in pasov. Drug za drugim smo se v navezah odpravili po snežišču proti vrhu. Pred vrhom Malega Kleka se je začel plezalni del. Zaradi redkega zraka in posledično velike zadihanosti se nisem veliko pogovarjala. Slišalo se je le škripanje derez ob skalo. Plezalni del je težavnosti I in II. Od Malega Kleka proti vrhu je potrebno prečiti greben, ki je bil lepo zasnežen, kljub temu pa je bilo na prehodu prostora le za enega. Tisti, ki smo bili hitrejši, smo se še uspeli izogniti gužvi.
Mora bit.
Prehojeno snežišče.
Iz stene.
Del po grebenu.
Gužva navez zadaj.
To je to.
Razgled.
Končno uspešno dosežen vrh, fantastično vreme in čudovit razgled. Prava terna od vremena! Jaz pa - trenutek pri katerem ostaneš brez besed.
Po uživanciji na vrhu, je bilo potrebno končati še drugo polovico poti - spust. Trezna glava in trden korak sta bila tudi tokrat izjemnega pomena, saj prostora za napake ni bilo. Noga, noga, roka, roka; sem v ritmu preplezavala nazaj proti snežišču.
Do koče je šlo brez težav, ledenik pa je bil zaradi zgodnjih dopoldanskih ur že poštena snežna čežana. Proti koncu ledenika je sledil še krajši odmor pred povratkom v dolino. Ob sedenju na skali in opazovanju potočkov, ki zginjajo pod snegom in skalami, sem se zamislila: takšne ture poplačajo vsako kapljo potu, vsak napornen korak, vsak žulj in neprespano noč. Kaj več bi si človek še sploh lahko želel?
