ŽNJ vrh

Ob treh zjutraj sem štartala proti Gorenjski. Današnji cilj je bil Mali Vrh, najbolj zahodni dvatisočak v pogorju Belščice. Prve sončne žarke sem želela uloviti na poti. Vsa naspidirana, saj že dva tedna nisem stala na kakšnem dvatisočaku, sem se odpeljala do hidroelektrarne Javorniški Rovt.

Ob izhodišču.

Družbo mi je delala kolegica, ki je želela preizkusiti hojo z derezami in cepinom, pa sem jo vzela s seboj - njena otvoritvena tura zimskega pohodništva. "Bova videli, če ne bo šlo, bova obrnili. Saj ni važen cilj, temveč pot," je bil najin moto ob začetku.

Prvi sončni žarki so začeli osvetljevati nebo, me pa sva jo že mahali proti vrhu. Ob poti sem v času vzpenjanja videla pet majhnih sivih miši, ki so drobencljale po snegu in se skrile v duplino dreves. Ker kolegica ni videla niti ene, sem se začela spraševati, če je simptom gorskega delirija haluciniranje sivih miši tako kot se to zgodi pri alkoholni odtegnitveni krizi.

Počasi se je začelo daniti.

Do vrha je bilo tri ure in cel čas sva vztrajno gazili po snegu, vdiralo se je do kolen. Slaba gaz preteklih dni je bila namreč čisto zasuta. Za Planino Seča sva zavili proti Stolu kot sta kazala kažipot in zemljevid. Od planine dalje je pihalo kot za zastavo, prezeblo me je do kosti.

Proti Kamnitniku.

Po nekaj metrih vzpona se je pred nama začel dvigovati Mali Vrh, bil je skoraj na dosegu dlani. Med nama in vrhom pa globoka prepadna stena, kjer poleti poteka pot, sedaj pa je bila prekrita z opastmi. Vrh je bil tako blizu, vendar tako daleč. Naprej ni šlo, saj vrvi za spust nisva imeli, opasti pa so nevarno grozile, da se bodo zlomile ob prvi obremenitvi.

Vrh na dlani.

Možno bi se bilo spustiti nazaj do planine in skozi dolino ter po eni izmed grap. Vendar je bilo vse območje izpostavljeno večjim plazovom, na dnu doline so se kopičile plazovine, plazovnega trojčka pa nisva imeli. Za začetnika to sigurno ne bi bila dobra odločitev. Lahko bi se vrnili na izhodišče in se vrnili okoli na drugo stran Kamnitnika in ponovno navzgor, pa se je sneg počasi že začel južiti in zaradi izpostavljenosti terena na vrhu ter pozne ure za začetek ture, bi se verjetno ponovno obrnili.

Razum je kričal svoje, danes z vrhom ne bo nič. Čustva in ego pa sta se s to odločitvijo s težavo spopadala vse do doma. Spoznala sem, da je lažje reči kot pa v resnici sprejeti, da nisi dosegel vrha, saj te ob tem prevzame občutek neuspeha, s katerim se moraš spoprijeti.

Z dolgimi nosovi sva se vlekli proti planini, kjer sem dobesedno požrla vso malico, ki jo je premogel moj nahrbtnik. Pred izhodiščem sva se ustavili pri izviru in poskusili uživati v trenutku in kukajočem soncu, ki se je prikazalo izza oblakov.

Planina Seča.

Na poti nazaj sem bila polna žalosti, ker je vrh ostal neosvojen, sama pa si zaradi tega nisem dovolila v popolnosti uživati v gorski naravi. Jezna sem bila nase, ker nisem dobro preučila zimske poti ter morda tudi nisem izbrala najboljše destinacije za popolnega začetnika. Razočarana sem bila nad sabo, saj sem spoznala, da mi vrh očitno pomeni veliko več kot sama pot.

Če je kriza ... Objem dreves baje pomaga.

Ob dolgi vožnji nazaj sem premetavala misli. Mar sem res postala tako prevzetna, da so mi bolj pomembne postale številke vrhov kot sama pot? Gora je tam, visoka in mogočna. Jaz sem majhna in minljiva. Z gorami ne moremo tekmovati, gore in njihovo veličastnost moramo spoštovati, če tudi to pomeni, da nam bo njihov vrh kdaj ostal nedosegljiv. Ti namreč ne odločaš, kdaj boš prišel na vrh. Gora je tista, ki odloči, koga bo spustila k sebi.

Kljub nedoseženemu vrhu, sem se naučila, da je včasih neuspeh del življenja in gorništva. Grenko izkušnjo je potrebno sprejeti in se iz nje učiti. Spoznala pa sem, da vsak osvojeni vrh ne smem imeti za samoumevnega. Gore sedaj ljubim le še bolj, hrepenenje je še večje ter želja po njihovi bližini še bolj goreča.

Čisto brez razgleda pa tudi nisem ostala.

Greben Pece

Smer: Koprivna

Datum: 27. 3. 2021

Dvatisočak:

56. Končnikov vrh (2109 m)

       Veška Kopa (2074 m) - avstrijski vrh

       Bistriška Špica (2113 m) - avstrijski vrh

Ura zamujena, ne vrne se nobena. In ravno zato sem se ob petih zjutraj že veselo peljala proti Peci.

Ob izhodišču

 

Pot iz Koprivne že nekaj dni ni bila shojena, zato se stopinj skoraj ni videlo. Sledila sem markirani poti in uživala v naravi. Nad gozdno mejo je bilo rušje še zmeraj prekrito s snegom. Veselo sem štancala svojo pot po zasneženih poljanah. Sem šla kar po svoje, saj ni bilo nič shojeno.

Ob poti proti vrhu se je odprl izjemen pogled na Olševo, Raduho in del Kamniško-Savinjskih Alp. Prav nasmejala sem se, ko sem se spomnila, da sem prehodila že vse do koder je seglo oko.

Vsakič znova preseneti

Svojo pot proti vrhu

Po nekaj urah hoje in gaženja po snegu nad ruševjem sem prispela do Končnikovega vrha. Ta dan je bil edini cilj, saj je bila vremenska napoved nekoliko slaba. V resnici pa je bila cela šajba. Na vrhu sem se odločila, da jo mahnem na obisk še v Avstrijo. Odpravila sem se proti avstrijskima dvatisočakoma, Veški Kopi in Bistriški Špici. Kordeževo Glavo, ki je prav tako v grebenu Pece, pa sem tokrat izpustila. Do dvanajste ure sem stala že na tretjem dvatisočaku. Snežna podlaga je bila super, zato se nisem opremljala s hladnim orožjem, derezami in cepinom.

Končnikov vrh.

Prvi avstrijski

Drugi avstrijski

Na vseh treh vrhovih je močno pihalo, razgled pa je bil prav prijeten. Nisem se dolgo zadrževala, pičila sem nazaj proti izhodišču. Sonce je snežno odejo lepo segrelo, imela sem občutek, da hodim po snežni čežani. Sledila sem svojim stopinjam proti markirani poti. Vsak tretji korak se mi je globoko vdrlo. Če bi imela jajca, bi me mogoče zaustavila na površju in bi se mi vdiralo samo do tam. Tako pa sem kar nekajkrat pristala v snegu do popka. Pa sem se vlekla in kopala nazaj na površje. V nekem delu, ko se je sneg pošteno prediral na vsakem koraku in sem imela dovolj snega v čevljih in hlačah, sem šla kar po vseh štirih, saj sem tako prerazporedila svojo težo in se je manj udiralo. Hja, znajt se je treba.

Po svojih sledeh nazaj

Do popka

Ob poti

Smer: Sveti Janez Krstnik na Ojstrici

Vrh: Košenjak (1522 m)

Malo pred drugo uro sem že bila nazaj pri avtu. Ker ni bilo ne duha, ne sluha o napovedanem slabem vremenu, sem se na poti nazaj odpeljala še do Košenjaka ter skočila na vrh. Luškan hribček, za regeneracijo po grebenskem prečenju Pece.

Nazaj sem prišla ravno ob zahodu. Fantastičen dan, lepi razgledi in osem debelih ur hoje je bilo za mano.

Na Košenjaku

Skoraj že nazaj

Nebesa in pekel v mnogih presežkih

Smer: Plave
Datum: 20. 3. 2021

Vrh: Korada (812 m)

Smer: Avsa
Datum: 20. 3. 2021

Vrh: Matajur (1642 m)

Z vikendom je prišel tudi čas rehabilitacije v gorah. Malo pred zaključkom policijske ure sem že veselo nabirala kilometre na naši avtocesti. Ker je bilo povsod po Sloveniji napovedano slabo vreme, sem zavila v edini vremensko ugoden del, na Primorsko.

Ob osmih sem že bila na izhodišču za Korado. Pričakalo me je brez oblačno nebo, sijoče sonce in vreme skoraj za poletje.

Mahnila sem jo proti vrhu. Po poti so mi delali družbo znanilci pomladi. Suha usta so mi kmalu začela govoriti, da bo čas za pijačo, vendar se mi nahrbtnika ni ljubilo dati z ram. Komaj sem začela premišljevati o tem, se je na poti pojavila pipica z vodo. Kakšen zegen imam jaz zadnje čase. Napila sem se izvirske vode in mahnila proti vrhu, kjer sem občudovala sosednje vrhove Julijcev. Cela nebesa.

Pot na Korado

Znanilci pomladi

Proti Julijcem

Na Koradi

Po Koradi sem se odpravila še na Matajur. Po poti so mi delale družbo shojene sledi v snegu. Vmes sem se, pojma nimam kako, izgubila in kar naenkrat pred seboj izgubila sled. Očitno sem se čisto preveč zamislila. Pa sem jo mahnila kar po brezpotju in po občutku. Po nekaj minutah borbe z vejami dreves, sem se le prebila nazaj do markirane poti. Pot na Matajur se je vlekla kot čreva. Bila sem dobre pol ure pod vrhom, ko sem se ozrla nazaj in za seboj zagledala grozeče črne oblake. Trma je bila prevelika, pospešila sem korak in se prebila do vrha. Na vrhu pa me je zajela prava snežna nevihta. Kar naenkrat se je stemnilo. Padajoče snežinke so se grozeče vrtinčile v vetru in me počasi spreminjale v snežaka. Nisem se veliko obotavljala, da novo zapadli sneg ne bi prekril gazi. Previdno sem po grebenu pohitela dol, prsti na rokah so mi od ledenih sunkov vetra skoraj primrznili. Bil je pravi pekel.

Ko se ozreš nazaj

Na Matajurju

Ko sem snela sončna očala, sem ugotovila, da le ni tako hudo. Ob vrtinčenju snežink sem se odpravila proti izhodišču.

Ker me je naslednji dan čakal še en hribček v teh koncih, sem se odločila za Couchsurfing. Za prenočišče sem dobila cel apartma s kaminom. Večje sreče že ne bi mogla imti. Ob prasketajočem ognju sem zaspala kot top.

Smer: Mejni prehod Učja
Datum: 21. 3. 2021

Vrh: Stol (1673 m)

Naslednje jutro pa me je čakal Stol. Odpeljala sem se do mejnega prehoda Učja, od koder je prijeten zimski dostop. Pot se je ves čas vila po s snegom prekritim makadamom. Do planine Božca je bila prav počasi vzpenjajoča.

Do Stola pa je od planine bila še ura hoda po grebenu. Sneg je bil prijetno zbit, pod nogami je škripalo, dereze pa so zagotovile nekoliko manj drseč korak.

Proti planini Božca

Po grebenu do vrha

Uživancija in malica na vrhu ter povratek proti izhodišču. Na grebenu me je zopet zajel mini viharček, prepihalo me je do kosti. Kmalu pa se je vreme umirilo. Pravzaprav je povsod okoli divjala nevihta, vsi vrhovi so bili v temnih oblakih, le na Stol je sramežljivo kukalo sonce.

Na vrhu Stola

Ob hoji navzdol sem padla v trans stanje. Uživala sem ob škripanju snega pod nogami, kot da bi hodila po peščeni plaži. Kar naenkrat sem bila pri izhodišču. Od vrha do izhodišča se spomnim vsakega koraka in vsake misli, po drugi strani pa tema, kot da sem se teleportirala. Samo jaz ter tukaj in zdaj.

Rehabilitacijski vikend več kot uspešno zaključen.

Altemaver

Smer: Prtovč
Datum: 21. 2. 2021

Vrh: Altemaver (1678 m)

Dan se je začel z vožnjo proti Prtovču, ki je izhodišče za Ratitovec oziroma njegov najvišji vrh Altemaver (izhodišče je plačljivo). Na izhodišču je kazalo toplo, vendar oblačno vreme. Šla sem čez Razor, saj je Poden v zimskem času bojda pogosto plazovit. Po nekaj metrih sem si nadela verigice, saj je šlo z njimi po snegu veliko lažje.

Ob izhodišču

Snega je bilo kar za kakšen meter, ljudje pa so eden za drugim v želji po vrhu oblegali lepo shojeno pot. Na poti sem srečala še enega samohodca, s katerim sva si do vrha in nazaj ob kramljanju krajšala čas.

Lepo shojena pot skozi gozd

Neuspešen trud sonca

Nekje toliko snega je bilo

Na vrhu je divjala prava zima. Še dobro, da je bila pot shojena, saj je bila megla tako gosta, da se ni videlo daleč. Veter se je neumorno zabijal v vsako oviro in korakom zadal občutno težjo nalogo.

Še led ve, v katero smer je vrh

Pred kočo

Ko sem prišla do koče, sem skočila še na vrh. Žig je bil v ledenem oklepu zakopan nekje pod belo odejo. Tokrat pač z njim ne bo nič, zadovoljiti se bo treba s fotografijo izpred koče.

Koča na Ratitovcu

Kar hitro sem jo popihala nazaj proti izhodišču, kjer sem že bila malo pred deseto uro. Čakala me je dolga vožnja domov, tam pa poizletnišni opravki: pranje in impregnacija čevljev, sesanje avta, razpakiravanje in priprava na naslednjo turo v višave, ki me bo ponesla kdo ve kam.

Nazaj grede se je malo zjasnilo

Veliki Snežnik, Nanos in Otliško okno

Smer: Sviščaki
Datum: 20. 2. 2021

Vrh: Veliki Snežnik (1796 m)

Ker raje jamram zaradi utrujenosti kot dolgočasa, sem se ponovno odpravila na celodnevno turo. Tokrat po Primorskih koncih.

Zjutraj do Sviščakov in peš proti Velikemu Snežniku. Vreme blaznih razgledov ni obetalo, kljub temu pa sem naredila nekaj za zdravje. Sneg na poti se je kar hitro začel. Na vrhu je, kot se za te konce spodobi, močno pihalo. Ledeni kosi snega nad snežno odejo so pod vsakim korakom pokali kot da bi stopala na steklo.

Na vrhu nisem bila dolgo, ker je veter močno ohlajal ozračje. Po povratku na izhodišče sem ugotovila, da imam pred seboj še dober kos dneva, zato sem se namenila še na Nanos.

Proti Snežniku

Steklena preproga

Ovito v ledene kristale

Na vrhu

Smer: Razdrto
Datum: 20. 2. 2021

Vrh: Nanos (1240 m)

Na vrat na nos sem se odločila, da pičim še na en vrh. Parkirala sem na Razdrtem in se po strmi poti odpravila proti vrhu. Tudi tukaj sem časovnico močno skrajšala, burja je na vrhu močno premrazila moje kosti, nizka oblačnost pa je ponovno preprečila, da bi videla kam dlje kot pred svoj nos.

Na vrhu sem si privoščila čaj in se v begu pred burjo odpravila nazaj na izhodišče.

Pot na Nanos

Smer: Izvir Hublja
Datum: 20. 2. 2021

Vrh: Otliško okno (800 m)

Očitno še nisem imela dovolj, zato sem se napotila dalje po primorskih hribih. Odpravila sem se po prijetni gozdni poti nad Otliško okno. Nahrbtnik sem pustila kar v avtu in se zagnala v hrib.

Kar hitro sem bila na vrhu, naredila nekaj fotografij in se odpravila nazaj, saj je sonce že zašlo, mene pa je lovila tema. Ravno ob pravem času sem se zopet znašla na izhodišču.

Po skoraj 1800 višinskih metrih sem se končno odločila, da je čas za povratek. Še dobro, da je sonce zašlo, saj bi drugače najbrž dobila idejo za še kakšen podvig.

Nad Otliškim oknom

Konj in Rzenik

Smer: Kraljev Hrib
Datum: 19. 2. 2021

Vrh: Konj (1803 m) in Rzenik (1833 m)

Lepo petkovo vreme sem izkoristila za dva skorajšnja dvatisočaka. Na kakšen bolj izpostavljen teren nisem upala zaradi glasnih opozoril pred plazovi. Kljub temu me je vleklo nekam po razglede, pa sem se odpravila v Kamniško-Savinjske Alpe na Rzenik in goro Konj.

Planina Dol

Nad planino Dol

Ob jutranjih urah sem štartala s parkirišča Kraljev Hrib. Tla so bila še pomrznjena, sneg se je začel šele pri Planini Dol. Malo višje sem že natikala dereze in v rokah držala cepin.

Snežna odeja je bila deloma poledenela, pot lepo uhojena, le redko se je ugrezalo. Navzgor je šlo kaj hitro, puhico sem ves čas nosila zloženo v nahrbtniku, saj so bile temperature vse prej kot februarske. Medtem ko se je dolina kopala pod nizkimi oblaki, so se pobočja gora nastavljala soncu.

Še malo višje, pogled proti Veliki Planini

Ob poti

Proti vrhu gozdne meje

Najprej sem skočila na Rzenik, nato pa sem šla še na Konja. Do vrha sem zašvicala kot konj. Ko pa sem le prišla do vrha, sem bila na konju.

Malo pod vrhom, Planina Rzenik

Sneg se je zaradi opoldanskega sonca ojužil, zato sem se hitro naužila razgledov ter pobegnila dol na Dol. Čudovito zimsko pravljico sem kmalu pustila za seboj in se vrnila do avta. Kvalitetno izkoriščen petek!

Proti Planjavi

Proti Kamniški Bistrici

Lubnik in Polhograjska Grmada

Smer: Gabrovo

Datum: 16. 2. 2021

Vrh: Lubnik (1025 m)

  

Smer: Polhov Gradec

Datum: 16. 2. 2021

Vrh: Polhograjska Grmada (898 m)

 

Zgodaj zjutraj štart proti Škofji Loki. Cilj je bil Lubnik, vreme je bilo čudovito. Na vrhu sem bila kot bi mignil, odprl pa se je čudovit pogled proti našim Alpam.

 

Ob poti

 

Pogled proti višjim

 

Ker je bil pred mano še dolg dan, sem se odločila, da skočim še na Polhograjsko Grmado. No, pa še štempelj razširjene poti sem potrebovala.

 

Kratek vendar sproščujoč izlet za regeneracijo. 

 

Zagledana proti Triglavu