Nova spletna stran

 Dragi bralec 👀,

moj blog se je razširil v spletno stran. 👍💪

Od danes naprej lahko spremljaš moje korake na
www.planinskakavka.com

Spletna stran omogoča veliko več funkcij in je veliko bolj pregledna. Tam si lahko ogledaš tudi vse slovenske dvatisočake, ki sem jih uspela popisati in tiste, na katerih sem že bila. 👍

Tam se lahko ponovno naročiš tudi na najnovejše objave, da jih boš prejemal na meil kot do sedaj. Povezavo do prijave za najnovejše objave pa lahko izpolniš tudi s klikom TUKAJ. 👈

Upam, da se vidimo tam in boš z mano še na mnogih vrhovih. 😊🌄

Diagnoza

Smer: Ljubelj

Datum: 25. 4. 2021

Dvatisočak:

65. Vrtača (2181 m)

 

"V prumeru neželenih učinkov se posvetujte z alpinistom ali izkušenim gornikom."

Simptomi

Spanje v avtu na Ljubelju, da ni potrebna nočna vožnja čez Slovenijo, pa še na bencinu prišparaš. Prevzemanje nomadskega življenja. Avta in spanja v njem sem se tako navadila, da sem spala kot top. Bujenje ob 2h zjutraj brez pomisleka, da bi budilko vrgla na dremež. Kronična utrujenost, ki se prikrade z zamikom, vendar je zate brezpredmetna. Oblačenje v mrzla oblačila in hiter zajtrk na poti. Naglavna lučka in štart proti Koči na Zelenici, nato pa dalje na Vrtačo. Hoja navkreber je mačji kašelj, saj veš, da je vsak korak vreden truda. Zadihanosti se ob klepetanju sploh ne zazna. Tempo je neizprosen, ne dovoliš si obupati, trmasto vztrajaš, saj veš, da bo vredno. Noga pred nogo - proti sončnemu vzhodu ... Če ga dolgo ne doživiš, se pojavijo simptomi podobni odtegnitveni krizi. V pričakovanju kot majhen otrok navdušeno stopaš po skorjastem snegu in prezreš skoraj razgnana pljuča. Neznosna želja, ki na trenutke prerašča v potrebo. 

Palec v temi. 

V pričakovanju novega dne. 

Grapa Y.

Diagnoza: kronična vzhodomanija

Do sedla med Palcem in Vrtačo gre brez derez, fantastično. Malo pod sedlom sem zavila levo v grapo Y. Po levi strani proti vrhu. Malo adrenalina, vendar ne preveč, saj so razmere idealne in v celotni grapi narejeni stopi. Za teboj se barva nebo, znaki prebujajočega sonca. Srce še pospeši svoj ritem, vendar ne zaradi vzpona, temveč zaradi pričakovanja, ki ga prinaša nov dan. Kot otrok ki se razveseli nove igrače. Na vrhu sem obstala zazrta v nebo in vzhajajoče sonce. Naredila bi še daljšo pot, še več korakov, da bi imela čast biti priča sončnemu vzhodu na vrhu gora. Postavljena diagnoza, ki me žene v takšne napore: kronična vzhodomanija. 

Tišina, samota in nov dan. 

Rojstvo novega dne.

Zdravilo

Prav vsak vzhod v gorah je vreden truda. Prav vsak je drugačen, poseben, četudi ga vidiš že stotič. Ko si priča rojstvu dneva, imaš občutek, da se z vzhajajočim soncem ponovno rodiš tudi ti. Za takšno bolezen ni zdravila, zdravi se simptomatsko. Po potrebi z zgodnjim skokom na vrh gora, na sončni vzhod. Stranski učinki? Zdravje, zavedanje dragocenosti trenutka, sreča, občutek uspeha, občutek ponižnosti ob čudesih narave, cenjenje svojega življenja ter predvsem neizmerna hvaležnost za stvari, ki se nam pogosto zazdijo samoumevne. 

Po stranskih učinkih.

Nepopisna svoboda

Smer: Koča pod slapom Rinka

Datum: 24. 4. 2021

Dvatisočak:

63. Ledinski vrh (2108 m)

64. Turska gora (2251 m)

Ležim v svoji "avto sobi", grizljam čokoladne oreščke in razmišljam, kako bi začela to objavo, da bi z besedami uspela opisati vsaj pol tega kar sem doživela.

Dan poprej sem se odpeljala v Logarsko dolino in prenočila v avtu. Ob štirih zjutraj pa sem se odpravila proti Ledinskemu vrhu, želja je bila, da ulovim sončni vzhod. Pot mi je osvetljevala lučka, temno nebo pa se je bohotilo s svojimi preštevilčnimi zvezdami, ki jih v mestih ni več moč videti. Na poti so me spremljali nočni zvoki narave in šumenje Savinje.

Pri Orlovem gnezdu sem prečila večjo plazovino, ki je s seboj ponesla kar nekaj dreves. Kmalu sem prečila most nad slapom Rinka ter dosegla izvir, kjer sem se okrepčala.

Izvir Savinje

Nad izvirom se je začela snežna odeja. Ravno prav trda, da se ni ugrezalo ali drselo. Razmere so bile naravnost fantastične.

Proti Ledinskemu vrhu

Malo pod Okrešljem sem se napotila proti Savinjskemu sedlu ter dalje proti Jezerskemu sedlu. Na poti sem videla dvigajoče sonce, ki se je za Mrzlo goro bohotilo v vseh svojih barvah. Ostenja gora pa so se odela v čudovito oranžno barvo.

Kdo je pobarval nebo?

Oranžne barve gora ob vzhodu.

Prebujanje dneva.

Pravijo, da gora ni nora, nor je tisti, ki gre na njo. Sama pa pravim, da so nori tisti ljudje, ki so pripravljeni tako čudovit dan preživeti pred štirikotnim napajalnikom in za štirimi stenami. Tisti, ki se pač nikoli niso potrudili doseči vzhoda na vrhu gora, ne bodo nikoli razumeli.

Za drugim sedlom se je odprl čudovit pogled na Jezersko in celotno verigo vrhov. Kamnite gmote so bile odete v snežno odejo in so pisale pravljico le za tiste, ki jih pridejo pogledat od blizu.

Skuta z Dolgim hrbtom

Na Ledinskem vrhu sem pomalicala in občudovala mogočne stene in dvigajočo se kroglo.

Proti Grintovcu

Ker me je počasi začelo zebsti, sem se začela vračati. Vreme je bilo brez oblačka, sneg fenomenalen. Turski žleb pa je tiho vabil moje poglede. Nisem se mogla upreti, pa sem se odločila, da skočim še na Tursko goro. Greh bi bil, da bi se na tako čudovit dan vrnila v dolino še preden bi se poldne dobro začelo.

Neskončna svoboda

V Turskem žlebu so bile tlakovane snežne stopnice do zvezd. Kar navpično navzgor, kakšen užitek. Občasno se je mimo prikotalila snežna kepa, čelada in dodatna mera pozornosti zato nista bili odveč.

Na vrhu sem zavila proti Turski gori. Med hojo sem po snegu sprožala snežne kristale, ki so leteli v prepad proti dolini. Kmalu sem bila na vrhu, odprl se mi je neverjeten razgled druge strani gorske verige.

Turska gora proti Rinkam

Kar nekaj časa sem uživala na vrhu, ko pa se je začel sneg južiti, sem odrinila nazaj proti dolini.

Po žlebu nazaj dol

Prav smejalo se mi je, fantastičen začetek majskega road tripa.

Na poti sem se spomnila pravljice o ptici, ki sedi v zlati kletki in kriči svoboda. Kljub odprtim vratom, nikoli ne poleti. Všeč mi je zgodba, saj je resnična. Radi bi bili svobodni, vendar kletka prinaša določeno varnost, v kletki se ptici ni treba obremenjevati s hrano, sovražniki, nima nobene skrbi pod soncem. Kletka je udobna, svoboda je nevarna. Nima ne jamstva, ne varnosti. Svoboda pomeni hoditi po robu, vsak tenutek je izziv neznanega. Svoboda pomeni odgovornost zase.

Zavedala sem se, kaj že cel dan čutim. Čutila sem srečo, srce je poletelo kot ptica proti nebu. V gorah, v naravi, brez ure in urnika. Nepopisna svoboda. Zaljubljena v življenje. Le kaj mi bo prinesel jutrišnji dan?

Slap Rinka

ŽNJ vrh

Ob treh zjutraj sem štartala proti Gorenjski. Današnji cilj je bil Mali Vrh, najbolj zahodni dvatisočak v pogorju Belščice. Prve sončne žarke sem želela uloviti na poti. Vsa naspidirana, saj že dva tedna nisem stala na kakšnem dvatisočaku, sem se odpeljala do hidroelektrarne Javorniški Rovt.

Ob izhodišču.

Družbo mi je delala kolegica, ki je želela preizkusiti hojo z derezami in cepinom, pa sem jo vzela s seboj - njena otvoritvena tura zimskega pohodništva. "Bova videli, če ne bo šlo, bova obrnili. Saj ni važen cilj, temveč pot," je bil najin moto ob začetku.

Prvi sončni žarki so začeli osvetljevati nebo, me pa sva jo že mahali proti vrhu. Ob poti sem v času vzpenjanja videla pet majhnih sivih miši, ki so drobencljale po snegu in se skrile v duplino dreves. Ker kolegica ni videla niti ene, sem se začela spraševati, če je simptom gorskega delirija haluciniranje sivih miši tako kot se to zgodi pri alkoholni odtegnitveni krizi.

Počasi se je začelo daniti.

Do vrha je bilo tri ure in cel čas sva vztrajno gazili po snegu, vdiralo se je do kolen. Slaba gaz preteklih dni je bila namreč čisto zasuta. Za Planino Seča sva zavili proti Stolu kot sta kazala kažipot in zemljevid. Od planine dalje je pihalo kot za zastavo, prezeblo me je do kosti.

Proti Kamnitniku.

Po nekaj metrih vzpona se je pred nama začel dvigovati Mali Vrh, bil je skoraj na dosegu dlani. Med nama in vrhom pa globoka prepadna stena, kjer poleti poteka pot, sedaj pa je bila prekrita z opastmi. Vrh je bil tako blizu, vendar tako daleč. Naprej ni šlo, saj vrvi za spust nisva imeli, opasti pa so nevarno grozile, da se bodo zlomile ob prvi obremenitvi.

Vrh na dlani.

Možno bi se bilo spustiti nazaj do planine in skozi dolino ter po eni izmed grap. Vendar je bilo vse območje izpostavljeno večjim plazovom, na dnu doline so se kopičile plazovine, plazovnega trojčka pa nisva imeli. Za začetnika to sigurno ne bi bila dobra odločitev. Lahko bi se vrnili na izhodišče in se vrnili okoli na drugo stran Kamnitnika in ponovno navzgor, pa se je sneg počasi že začel južiti in zaradi izpostavljenosti terena na vrhu ter pozne ure za začetek ture, bi se verjetno ponovno obrnili.

Razum je kričal svoje, danes z vrhom ne bo nič. Čustva in ego pa sta se s to odločitvijo s težavo spopadala vse do doma. Spoznala sem, da je lažje reči kot pa v resnici sprejeti, da nisi dosegel vrha, saj te ob tem prevzame občutek neuspeha, s katerim se moraš spoprijeti.

Z dolgimi nosovi sva se vlekli proti planini, kjer sem dobesedno požrla vso malico, ki jo je premogel moj nahrbtnik. Pred izhodiščem sva se ustavili pri izviru in poskusili uživati v trenutku in kukajočem soncu, ki se je prikazalo izza oblakov.

Planina Seča.

Na poti nazaj sem bila polna žalosti, ker je vrh ostal neosvojen, sama pa si zaradi tega nisem dovolila v popolnosti uživati v gorski naravi. Jezna sem bila nase, ker nisem dobro preučila zimske poti ter morda tudi nisem izbrala najboljše destinacije za popolnega začetnika. Razočarana sem bila nad sabo, saj sem spoznala, da mi vrh očitno pomeni veliko več kot sama pot.

Če je kriza ... Objem dreves baje pomaga.

Ob dolgi vožnji nazaj sem premetavala misli. Mar sem res postala tako prevzetna, da so mi bolj pomembne postale številke vrhov kot sama pot? Gora je tam, visoka in mogočna. Jaz sem majhna in minljiva. Z gorami ne moremo tekmovati, gore in njihovo veličastnost moramo spoštovati, če tudi to pomeni, da nam bo njihov vrh kdaj ostal nedosegljiv. Ti namreč ne odločaš, kdaj boš prišel na vrh. Gora je tista, ki odloči, koga bo spustila k sebi.

Kljub nedoseženemu vrhu, sem se naučila, da je včasih neuspeh del življenja in gorništva. Grenko izkušnjo je potrebno sprejeti in se iz nje učiti. Spoznala pa sem, da vsak osvojeni vrh ne smem imeti za samoumevnega. Gore sedaj ljubim le še bolj, hrepenenje je še večje ter želja po njihovi bližini še bolj goreča.

Čisto brez razgleda pa tudi nisem ostala.

Velikonočni zen

Smer: Planina Ravne

Datum: 4. 4. 2021

Dvatisočak:

60. Veliki Vrh/Veža (2110 m)

61. Velika Zelenica (2114 m)

62. Molička Peč (2029 m)

Medtem ko so normalni ljudje na nedeljsko praznično jutro še spali, sem se jaz odpravila v svojo cerkev - gore. Avto sem pustila 30 minut nižje od izhodišča, saj je bila cesta dalje zaradi snega neprevozna.

Že na samem začetku sem gladko zgrešila pot in jo proti Dleskovcu ubrala kar po brezpotju. Na poti sem se nekajkrat borila z ruševjem, ki pa sem ga kljub vsemu uspela preplezati. Vsaj snežna odeja se ni pretirano vdirala. Po večjem ovinku lutanja sem le prišla na planino pod Dleskovcem ter se povzpela še na ta hrib, ki je nekaj nižji od ciljnih dvatisočakov.

Tudi od tukaj sem nadaljevala po brezpotju. V stilu naprej. Najprej sem se namenila na Veliki Vrh. Za vzpon sem izbrala osrednjo širšo grapo, ki ni bila preveč strma. Do vrha je v srpentinah šlo kar hitro. Na vrhu pa sem si privoščila velikonočni zajtrk. Po grebenu sem nadaljevala na Veliko Zelenico, od tam pa sem nameravala še na Moličko Peč. Ker pa so bile opasti prevelike, grebensko prečenje ni prišlo v poštev. Vrnila sem se do sredine grape, po kateri sem se vzpela in se odpravila po pobočju proti Molički Peči.

Borba z ruševjem

Ob vzponu

Veliki Vrh

Razgled proti Ojstrici

Prečenje pobočja se je kaj kmalu spremenilo v 40-45° strmo pobočje (sem izmerila) zalito z ledom in v spodnjem delu nekaj deset meterskim skalnim skokom, ki se je končal z večjo vrtačo. Ob zdrsu bi padec najbrž postal kar usoden. Hoja se je spremenila v plezalno prečenje pobočja. Po približno sto metrih se je teren znova uravnal, adrenalin je popustil, jaz pa sem se odpravila dalje.

Pobočje

Proti Molički Peči

Molička Peč

Na področju Moličke Peči je ogromno vrtač in podzemnih jam, zato previdnost ni odveč. Kar nekaj tako globokih vrtač sem morala obhoditi okoli. Pod vrhom zadnjega dvatisočaka še nekaj borbe z ruševjem in bila sem na vrhu.

Ob sestopu sem pri jamarskem bivaku naredila krajšo malico, nato pa sledila smučinam, ki so peljale proti izhodišču. Še po drugi strani sem obhodila Dleskovec, ob poti videla ostanke plazu ter starejšo plazovino prečila tudi sama.

Nazaj proti izhodišču

Planina Ravne

Relativno lahka tura se je zaradi vandranja po brezpotjih, občasno vdirajočega snega in dokaj zahtevnega prečenja pobočja, na koncu spremenila v fantastično deset urno gorsko pohajkovanje. Lahko rečem le, da so bila pričakovanja današnjega dne presežena, velika noč pa več kot kvalitetno preživeta.