Nebesa in pekel v mnogih presežkih

Smer: Plave
Datum: 20. 3. 2021

Vrh: Korada (812 m)

Smer: Avsa
Datum: 20. 3. 2021

Vrh: Matajur (1642 m)

Z vikendom je prišel tudi čas rehabilitacije v gorah. Malo pred zaključkom policijske ure sem že veselo nabirala kilometre na naši avtocesti. Ker je bilo povsod po Sloveniji napovedano slabo vreme, sem zavila v edini vremensko ugoden del, na Primorsko.

Ob osmih sem že bila na izhodišču za Korado. Pričakalo me je brez oblačno nebo, sijoče sonce in vreme skoraj za poletje.

Mahnila sem jo proti vrhu. Po poti so mi delali družbo znanilci pomladi. Suha usta so mi kmalu začela govoriti, da bo čas za pijačo, vendar se mi nahrbtnika ni ljubilo dati z ram. Komaj sem začela premišljevati o tem, se je na poti pojavila pipica z vodo. Kakšen zegen imam jaz zadnje čase. Napila sem se izvirske vode in mahnila proti vrhu, kjer sem občudovala sosednje vrhove Julijcev. Cela nebesa.

Pot na Korado

Znanilci pomladi

Proti Julijcem

Na Koradi

Po Koradi sem se odpravila še na Matajur. Po poti so mi delale družbo shojene sledi v snegu. Vmes sem se, pojma nimam kako, izgubila in kar naenkrat pred seboj izgubila sled. Očitno sem se čisto preveč zamislila. Pa sem jo mahnila kar po brezpotju in po občutku. Po nekaj minutah borbe z vejami dreves, sem se le prebila nazaj do markirane poti. Pot na Matajur se je vlekla kot čreva. Bila sem dobre pol ure pod vrhom, ko sem se ozrla nazaj in za seboj zagledala grozeče črne oblake. Trma je bila prevelika, pospešila sem korak in se prebila do vrha. Na vrhu pa me je zajela prava snežna nevihta. Kar naenkrat se je stemnilo. Padajoče snežinke so se grozeče vrtinčile v vetru in me počasi spreminjale v snežaka. Nisem se veliko obotavljala, da novo zapadli sneg ne bi prekril gazi. Previdno sem po grebenu pohitela dol, prsti na rokah so mi od ledenih sunkov vetra skoraj primrznili. Bil je pravi pekel.

Ko se ozreš nazaj

Na Matajurju

Ko sem snela sončna očala, sem ugotovila, da le ni tako hudo. Ob vrtinčenju snežink sem se odpravila proti izhodišču.

Ker me je naslednji dan čakal še en hribček v teh koncih, sem se odločila za Couchsurfing. Za prenočišče sem dobila cel apartma s kaminom. Večje sreče že ne bi mogla imti. Ob prasketajočem ognju sem zaspala kot top.

Smer: Mejni prehod Učja
Datum: 21. 3. 2021

Vrh: Stol (1673 m)

Naslednje jutro pa me je čakal Stol. Odpeljala sem se do mejnega prehoda Učja, od koder je prijeten zimski dostop. Pot se je ves čas vila po s snegom prekritim makadamom. Do planine Božca je bila prav počasi vzpenjajoča.

Do Stola pa je od planine bila še ura hoda po grebenu. Sneg je bil prijetno zbit, pod nogami je škripalo, dereze pa so zagotovile nekoliko manj drseč korak.

Proti planini Božca

Po grebenu do vrha

Uživancija in malica na vrhu ter povratek proti izhodišču. Na grebenu me je zopet zajel mini viharček, prepihalo me je do kosti. Kmalu pa se je vreme umirilo. Pravzaprav je povsod okoli divjala nevihta, vsi vrhovi so bili v temnih oblakih, le na Stol je sramežljivo kukalo sonce.

Na vrhu Stola

Ob hoji navzdol sem padla v trans stanje. Uživala sem ob škripanju snega pod nogami, kot da bi hodila po peščeni plaži. Kar naenkrat sem bila pri izhodišču. Od vrha do izhodišča se spomnim vsakega koraka in vsake misli, po drugi strani pa tema, kot da sem se teleportirala. Samo jaz ter tukaj in zdaj.

Rehabilitacijski vikend več kot uspešno zaključen.

Viševnik

Smer: Rudno Polje

Datum: 7. 3. 2021

Dvatisočak:

55. Viševnik (2050 m)

 

"Stoječ na vrhu z občutkom sreče, ob boku snežno oblečenim goram, ki rjovijo zvoke mojega odmeva. Opazujoč nebo, kot da sem na vrhu sveta. Z občutkom strahu, da se moram vrniti nazaj."

                                                  Akshat Jain

 

Po sobotnih Kamniško-Savinjskih je bil čas za regeneracijsko turo na Viševnik.

 

Proti vrhu

Ob jutranjih urah sem že bila na Rudnem Polju, od koder sem začela pot po sprva široki gozdni poti, nato pa po strmem smučišču proti Viševniku. Pot je kar strma, zato je treba pošteno zagristi v kolena. Turnih smučarjev je bilo kot listja.

Na sedlu, ko so se odprli prvi razgledi, sem obula dereze in v roke vzela cepin. Pot je proti vrhu nekoliko izpostavljena, možnosti za zdrs je bilo na poledeneli skorji kar veliko.

Ob poti me je pričakala plazovina iz preteklh dni, ki je pohodnikom v poduk, da se v gore odpravlja le s primerno opremo. Kljub temu se je našlo kar nekaj pogumnežev, ki so s palicami v rokah in brez derez skakali po opasteh, buljli v dolino in podcenjevali moč gora. Meja med neumnostjo in pogumom je pač v gorah tanka.

 

 

Opasti pod vrhom

Po slabih dveh urah sem že bila na vrhu, pod modrino neba in v naročju gorskega zraka. Z nasmehom na obrazu sem zopet izkoristila svoj armafleks, pod hrbet pa zatlačila nahrbtnik. Naslednje tri ure sem uživala ob čudovitih razgledih na naš najvišji vrh ter sosednje dvatisočake.

 

Šele počasi spuščajoče sonce me je pregnalo s skale, s katero sem se ob posedanju na vrhu zlila skoraj v eno. Širokega nasmeha sem se vrnila proti dolini. Sneg se je na vrhu že malo ojužil, v spodnjem delu, kjer je bila senca, pa je bil še zmeraj prijetno trden. Beseda, ki bi lahko opisala, kakšne prerojene volje sem se vrnila v dolino, ne obstaja. Čudovito bi lahko bil le približek tega.

 

 

Obiskovalci gora

 

Veliki Draški vrh, Triglav, Mali Draški Vrh

 

 

V višave, v širjave

 

 

*ker ne potrebuje besed*

Za češnjo na sadni kupi pa sem se ob Blejskem jezeru posladkala z znamenito blejsko rezino. Ob pogledu na sončni zahod.

Enkrat se je treba vrniti

Za konec še sladkosti ob Blejskem jezeru

Raduha - počasi zimska tradicija

Smer: Radušnik

Datum: 6. 3. 2021

Dvatisočak:

54. Mala Raduha (2029 m)

       Velika Raduha (2062 m)

Očitno postaja zimska Raduha vsakoletna tradicija. Nič hudega, saj je eden izmed mojih ljubših dvatisočakov ter dvatisočak, na katerega sem se tokrat povzpela že petič.

Za sobotni cilj sem se odločila večer prej, ko so mi drugi plani padli v vodo. Čudovitega vremena pač ni bilo za zamuditi.

Nad izhodiščem

Izhodišče pri Radušniku ter začetek vzpona po sveže zapadlem snegu prejšnjega dne. Kljub temperaturam pod lediščem, sem kmalu slekla puhovko in jo zatlačila za nahrbtnik. Do Koče na Loki, ki je bila zaprta, je šlo brez težav. Tam pa sem si nataknila dereze ter v roko zagrabila cepin.

Od koče do vrha Velike Raduhe je bila snežna odeja trda, ni se predirala ali bila od juge. To je sneg, o katerem lahko sanja vsak zimski pohodnik, saj je hoja z derezami po takem pravi užitek. Sicer res nekoliko bolj nevarno za zdrs, vendar z mero pameti in previdnosti je premagovanje metrov čista fantastika.

Ob odcepu za Kočo pri Loki

Sneženi biseri

S srcem proti vrhu

Na vrhu Velike Raduhe se je drenjalo pohodikov. Kamniško-Savinjske Alpe pa je ravno ob prihodu na vrh prekril oblak. So pa bile zato že skoraj udomačene kavke večja atrakcija.

Po kratkem, a sladkem užitku sem jo mahnila še na Malo Raduho, ki je bila manj oblegana. Tudi oblaki so se že razkadili in pogled je segel do celotne verige KSA ter do Julijcev.

Proti Veliki Raduhi

Na vrhu

Na Mali Raduhi

Na poti nazaj sem uživala v družbi lastne tišine. V okolici koče sem našla miren kotiček, iz nahrbtnika izvlekla za rit velik armafleks in se poknila nanj. Naslednja ura je minila ob ležanju, nastavljanju sončnim žarkom in poslušanju šepeta gore. Čista meditativna fantastika.

Ob vračanju na izhodišče sem začutila svoje polne batarije. Razmišljala sem, kaj vse zamujajo ljudje, ki se zapirajo v kletko življenja in si ne upajo stopiti iz cone udobja ter živijo za osem urni delavnik kot hrček na svojem kolesu. Denar, ki ga zaslužijo z garanjem v službi, namreč ne more kupiti modrine neba, svežega zraka in občutka sreče in miru, ki jih človek lahko dobi v gorah.

Trenutek za makro

Po 140 dneh

Smer: Šport hotel Pokljuka

Datum: 27. 2. 2021

Dvatisočak:

52. Brda (2008 m)

53. Debela Peč (2014 m)

Po točno 140 dneh brez dvatisočakov, sem končno dočakala, da sem zavohala zrak nad dva tisoč metri. Vreme je obetalo veliko sončka, lavinske razmere so se nekoliko stabilizirale in odločila sem se za misijo "nič nas ne more ustaviti" ter pičila na dva zimska dvatisočaka v Julijske Alpe, Debelo Peč in Brda.

Ob cesti snega za izvoz

Družbo so mi tokrat delali trije mušketirji, ki so prav gentelmansko prepustili ženskam prednost. Nabasala sem mušketirje v avto in odpeljala do Šport hotela na Pokljuki, kamor smo prispeli v jutranjih urah in je predstavljala naše izhodišče rekreativne poti.

V vlogi kvazi gorske vodnice sem po debeli shojeni snežni odeji vodila v povprečnemu pohodniku divjem tempu. Moški ego treh mušketirjev je zadihano sledil mojim korakom, niso se dali.

Kar hitro smo prispeli do Planine Zajavornik, do koder vodi zmeroma ravna pot. Tukaj so se nam prvič odprli pogledi na višje vrhove. Pastirske koče so se šibile pod težo snega. Od Planine Zajavornik smo nadaljevali proti Blejski koči ter od tam po slabše shojeni in po nekod do kolen ugrezajoči poti proti vrhu.

Planina Zajavornik

Pri Blejski koči

Proti bohinjski verigi

Na razpotju je padla ženska komanda, da bomo obiskali še Brda, ni bilo treba reči dvakrat, mušketirji so bili kot tapravi dedci takoj za akcijo. Severna stran je bila na debelo prekrita z opastmi, zato smo se robov na daleč izogibali. Ekspresa v dolino pač nihče ne bi bil vesel. S cepini v rokah smo prišli na vrh ter uživali ob razgledih. Dereze zaradi mokrega in shojenega snega niso bile potrebne.

Pogled proti Brdom

Shojeni užitki

Po Brdih smo mahnili še na Debelo Peč. Navalili smo ravno na večjo pohodniško skupino, ki pa je vrh k sreči kmalu zapustila. Družbo so nam delale le še kanje. Razgledi so bili nori.

Naročilo za lepo vreme se je na vrhu začelo uresničevati. Veter je spihal oblake in na poti nazaj smo že pokracovali po mokri snežni preprogi hotela modro nebo.

Užitki

Na Debeli Peči

Proti Triglavu, ki se sramežljivo skriva

Na Blejski koči postanek in čaj ter povratek proti avtu. Ker pa je bila naša izbrana družba alpinistične narave, smo strokovnost svoje ture potrdili še s prerezom snežne odeje. Sicer bolj za šalo kot za res in predvsem v smislu celotne ture, ki je bila polna smeha in zabave. Definitivno epska zimska pot, ki bi jo z veseljem vsakodnevno ponavljala v neskončnost.

Ob povratku

Strokovnost ture

Altemaver

Smer: Prtovč
Datum: 21. 2. 2021

Vrh: Altemaver (1678 m)

Dan se je začel z vožnjo proti Prtovču, ki je izhodišče za Ratitovec oziroma njegov najvišji vrh Altemaver (izhodišče je plačljivo). Na izhodišču je kazalo toplo, vendar oblačno vreme. Šla sem čez Razor, saj je Poden v zimskem času bojda pogosto plazovit. Po nekaj metrih sem si nadela verigice, saj je šlo z njimi po snegu veliko lažje.

Ob izhodišču

Snega je bilo kar za kakšen meter, ljudje pa so eden za drugim v želji po vrhu oblegali lepo shojeno pot. Na poti sem srečala še enega samohodca, s katerim sva si do vrha in nazaj ob kramljanju krajšala čas.

Lepo shojena pot skozi gozd

Neuspešen trud sonca

Nekje toliko snega je bilo

Na vrhu je divjala prava zima. Še dobro, da je bila pot shojena, saj je bila megla tako gosta, da se ni videlo daleč. Veter se je neumorno zabijal v vsako oviro in korakom zadal občutno težjo nalogo.

Še led ve, v katero smer je vrh

Pred kočo

Ko sem prišla do koče, sem skočila še na vrh. Žig je bil v ledenem oklepu zakopan nekje pod belo odejo. Tokrat pač z njim ne bo nič, zadovoljiti se bo treba s fotografijo izpred koče.

Koča na Ratitovcu

Kar hitro sem jo popihala nazaj proti izhodišču, kjer sem že bila malo pred deseto uro. Čakala me je dolga vožnja domov, tam pa poizletnišni opravki: pranje in impregnacija čevljev, sesanje avta, razpakiravanje in priprava na naslednjo turo v višave, ki me bo ponesla kdo ve kam.

Nazaj grede se je malo zjasnilo

Veliki Snežnik, Nanos in Otliško okno

Smer: Sviščaki
Datum: 20. 2. 2021

Vrh: Veliki Snežnik (1796 m)

Ker raje jamram zaradi utrujenosti kot dolgočasa, sem se ponovno odpravila na celodnevno turo. Tokrat po Primorskih koncih.

Zjutraj do Sviščakov in peš proti Velikemu Snežniku. Vreme blaznih razgledov ni obetalo, kljub temu pa sem naredila nekaj za zdravje. Sneg na poti se je kar hitro začel. Na vrhu je, kot se za te konce spodobi, močno pihalo. Ledeni kosi snega nad snežno odejo so pod vsakim korakom pokali kot da bi stopala na steklo.

Na vrhu nisem bila dolgo, ker je veter močno ohlajal ozračje. Po povratku na izhodišče sem ugotovila, da imam pred seboj še dober kos dneva, zato sem se namenila še na Nanos.

Proti Snežniku

Steklena preproga

Ovito v ledene kristale

Na vrhu

Smer: Razdrto
Datum: 20. 2. 2021

Vrh: Nanos (1240 m)

Na vrat na nos sem se odločila, da pičim še na en vrh. Parkirala sem na Razdrtem in se po strmi poti odpravila proti vrhu. Tudi tukaj sem časovnico močno skrajšala, burja je na vrhu močno premrazila moje kosti, nizka oblačnost pa je ponovno preprečila, da bi videla kam dlje kot pred svoj nos.

Na vrhu sem si privoščila čaj in se v begu pred burjo odpravila nazaj na izhodišče.

Pot na Nanos

Smer: Izvir Hublja
Datum: 20. 2. 2021

Vrh: Otliško okno (800 m)

Očitno še nisem imela dovolj, zato sem se napotila dalje po primorskih hribih. Odpravila sem se po prijetni gozdni poti nad Otliško okno. Nahrbtnik sem pustila kar v avtu in se zagnala v hrib.

Kar hitro sem bila na vrhu, naredila nekaj fotografij in se odpravila nazaj, saj je sonce že zašlo, mene pa je lovila tema. Ravno ob pravem času sem se zopet znašla na izhodišču.

Po skoraj 1800 višinskih metrih sem se končno odločila, da je čas za povratek. Še dobro, da je sonce zašlo, saj bi drugače najbrž dobila idejo za še kakšen podvig.

Nad Otliškim oknom