Diagnoza

Smer: Ljubelj

Datum: 25. 4. 2021

Dvatisočak:

65. Vrtača (2181 m)

 

"V prumeru neželenih učinkov se posvetujte z alpinistom ali izkušenim gornikom."

Simptomi

Spanje v avtu na Ljubelju, da ni potrebna nočna vožnja čez Slovenijo, pa še na bencinu prišparaš. Prevzemanje nomadskega življenja. Avta in spanja v njem sem se tako navadila, da sem spala kot top. Bujenje ob 2h zjutraj brez pomisleka, da bi budilko vrgla na dremež. Kronična utrujenost, ki se prikrade z zamikom, vendar je zate brezpredmetna. Oblačenje v mrzla oblačila in hiter zajtrk na poti. Naglavna lučka in štart proti Koči na Zelenici, nato pa dalje na Vrtačo. Hoja navkreber je mačji kašelj, saj veš, da je vsak korak vreden truda. Zadihanosti se ob klepetanju sploh ne zazna. Tempo je neizprosen, ne dovoliš si obupati, trmasto vztrajaš, saj veš, da bo vredno. Noga pred nogo - proti sončnemu vzhodu ... Če ga dolgo ne doživiš, se pojavijo simptomi podobni odtegnitveni krizi. V pričakovanju kot majhen otrok navdušeno stopaš po skorjastem snegu in prezreš skoraj razgnana pljuča. Neznosna želja, ki na trenutke prerašča v potrebo. 

Palec v temi. 

V pričakovanju novega dne. 

Grapa Y.

Diagnoza: kronična vzhodomanija

Do sedla med Palcem in Vrtačo gre brez derez, fantastično. Malo pod sedlom sem zavila levo v grapo Y. Po levi strani proti vrhu. Malo adrenalina, vendar ne preveč, saj so razmere idealne in v celotni grapi narejeni stopi. Za teboj se barva nebo, znaki prebujajočega sonca. Srce še pospeši svoj ritem, vendar ne zaradi vzpona, temveč zaradi pričakovanja, ki ga prinaša nov dan. Kot otrok ki se razveseli nove igrače. Na vrhu sem obstala zazrta v nebo in vzhajajoče sonce. Naredila bi še daljšo pot, še več korakov, da bi imela čast biti priča sončnemu vzhodu na vrhu gora. Postavljena diagnoza, ki me žene v takšne napore: kronična vzhodomanija. 

Tišina, samota in nov dan. 

Rojstvo novega dne.

Zdravilo

Prav vsak vzhod v gorah je vreden truda. Prav vsak je drugačen, poseben, četudi ga vidiš že stotič. Ko si priča rojstvu dneva, imaš občutek, da se z vzhajajočim soncem ponovno rodiš tudi ti. Za takšno bolezen ni zdravila, zdravi se simptomatsko. Po potrebi z zgodnjim skokom na vrh gora, na sončni vzhod. Stranski učinki? Zdravje, zavedanje dragocenosti trenutka, sreča, občutek uspeha, občutek ponižnosti ob čudesih narave, cenjenje svojega življenja ter predvsem neizmerna hvaležnost za stvari, ki se nam pogosto zazdijo samoumevne. 

Po stranskih učinkih.

ŽNJ vrh

Ob treh zjutraj sem štartala proti Gorenjski. Današnji cilj je bil Mali Vrh, najbolj zahodni dvatisočak v pogorju Belščice. Prve sončne žarke sem želela uloviti na poti. Vsa naspidirana, saj že dva tedna nisem stala na kakšnem dvatisočaku, sem se odpeljala do hidroelektrarne Javorniški Rovt.

Ob izhodišču.

Družbo mi je delala kolegica, ki je želela preizkusiti hojo z derezami in cepinom, pa sem jo vzela s seboj - njena otvoritvena tura zimskega pohodništva. "Bova videli, če ne bo šlo, bova obrnili. Saj ni važen cilj, temveč pot," je bil najin moto ob začetku.

Prvi sončni žarki so začeli osvetljevati nebo, me pa sva jo že mahali proti vrhu. Ob poti sem v času vzpenjanja videla pet majhnih sivih miši, ki so drobencljale po snegu in se skrile v duplino dreves. Ker kolegica ni videla niti ene, sem se začela spraševati, če je simptom gorskega delirija haluciniranje sivih miši tako kot se to zgodi pri alkoholni odtegnitveni krizi.

Počasi se je začelo daniti.

Do vrha je bilo tri ure in cel čas sva vztrajno gazili po snegu, vdiralo se je do kolen. Slaba gaz preteklih dni je bila namreč čisto zasuta. Za Planino Seča sva zavili proti Stolu kot sta kazala kažipot in zemljevid. Od planine dalje je pihalo kot za zastavo, prezeblo me je do kosti.

Proti Kamnitniku.

Po nekaj metrih vzpona se je pred nama začel dvigovati Mali Vrh, bil je skoraj na dosegu dlani. Med nama in vrhom pa globoka prepadna stena, kjer poleti poteka pot, sedaj pa je bila prekrita z opastmi. Vrh je bil tako blizu, vendar tako daleč. Naprej ni šlo, saj vrvi za spust nisva imeli, opasti pa so nevarno grozile, da se bodo zlomile ob prvi obremenitvi.

Vrh na dlani.

Možno bi se bilo spustiti nazaj do planine in skozi dolino ter po eni izmed grap. Vendar je bilo vse območje izpostavljeno večjim plazovom, na dnu doline so se kopičile plazovine, plazovnega trojčka pa nisva imeli. Za začetnika to sigurno ne bi bila dobra odločitev. Lahko bi se vrnili na izhodišče in se vrnili okoli na drugo stran Kamnitnika in ponovno navzgor, pa se je sneg počasi že začel južiti in zaradi izpostavljenosti terena na vrhu ter pozne ure za začetek ture, bi se verjetno ponovno obrnili.

Razum je kričal svoje, danes z vrhom ne bo nič. Čustva in ego pa sta se s to odločitvijo s težavo spopadala vse do doma. Spoznala sem, da je lažje reči kot pa v resnici sprejeti, da nisi dosegel vrha, saj te ob tem prevzame občutek neuspeha, s katerim se moraš spoprijeti.

Z dolgimi nosovi sva se vlekli proti planini, kjer sem dobesedno požrla vso malico, ki jo je premogel moj nahrbtnik. Pred izhodiščem sva se ustavili pri izviru in poskusili uživati v trenutku in kukajočem soncu, ki se je prikazalo izza oblakov.

Planina Seča.

Na poti nazaj sem bila polna žalosti, ker je vrh ostal neosvojen, sama pa si zaradi tega nisem dovolila v popolnosti uživati v gorski naravi. Jezna sem bila nase, ker nisem dobro preučila zimske poti ter morda tudi nisem izbrala najboljše destinacije za popolnega začetnika. Razočarana sem bila nad sabo, saj sem spoznala, da mi vrh očitno pomeni veliko več kot sama pot.

Če je kriza ... Objem dreves baje pomaga.

Ob dolgi vožnji nazaj sem premetavala misli. Mar sem res postala tako prevzetna, da so mi bolj pomembne postale številke vrhov kot sama pot? Gora je tam, visoka in mogočna. Jaz sem majhna in minljiva. Z gorami ne moremo tekmovati, gore in njihovo veličastnost moramo spoštovati, če tudi to pomeni, da nam bo njihov vrh kdaj ostal nedosegljiv. Ti namreč ne odločaš, kdaj boš prišel na vrh. Gora je tista, ki odloči, koga bo spustila k sebi.

Kljub nedoseženemu vrhu, sem se naučila, da je včasih neuspeh del življenja in gorništva. Grenko izkušnjo je potrebno sprejeti in se iz nje učiti. Spoznala pa sem, da vsak osvojeni vrh ne smem imeti za samoumevnega. Gore sedaj ljubim le še bolj, hrepenenje je še večje ter želja po njihovi bližini še bolj goreča.

Čisto brez razgleda pa tudi nisem ostala.

Greben Pece

Smer: Koprivna

Datum: 27. 3. 2021

Dvatisočak:

56. Končnikov vrh (2109 m)

       Veška Kopa (2074 m) - avstrijski vrh

       Bistriška Špica (2113 m) - avstrijski vrh

Ura zamujena, ne vrne se nobena. In ravno zato sem se ob petih zjutraj že veselo peljala proti Peci.

Ob izhodišču

 

Pot iz Koprivne že nekaj dni ni bila shojena, zato se stopinj skoraj ni videlo. Sledila sem markirani poti in uživala v naravi. Nad gozdno mejo je bilo rušje še zmeraj prekrito s snegom. Veselo sem štancala svojo pot po zasneženih poljanah. Sem šla kar po svoje, saj ni bilo nič shojeno.

Ob poti proti vrhu se je odprl izjemen pogled na Olševo, Raduho in del Kamniško-Savinjskih Alp. Prav nasmejala sem se, ko sem se spomnila, da sem prehodila že vse do koder je seglo oko.

Vsakič znova preseneti

Svojo pot proti vrhu

Po nekaj urah hoje in gaženja po snegu nad ruševjem sem prispela do Končnikovega vrha. Ta dan je bil edini cilj, saj je bila vremenska napoved nekoliko slaba. V resnici pa je bila cela šajba. Na vrhu sem se odločila, da jo mahnem na obisk še v Avstrijo. Odpravila sem se proti avstrijskima dvatisočakoma, Veški Kopi in Bistriški Špici. Kordeževo Glavo, ki je prav tako v grebenu Pece, pa sem tokrat izpustila. Do dvanajste ure sem stala že na tretjem dvatisočaku. Snežna podlaga je bila super, zato se nisem opremljala s hladnim orožjem, derezami in cepinom.

Končnikov vrh.

Prvi avstrijski

Drugi avstrijski

Na vseh treh vrhovih je močno pihalo, razgled pa je bil prav prijeten. Nisem se dolgo zadrževala, pičila sem nazaj proti izhodišču. Sonce je snežno odejo lepo segrelo, imela sem občutek, da hodim po snežni čežani. Sledila sem svojim stopinjam proti markirani poti. Vsak tretji korak se mi je globoko vdrlo. Če bi imela jajca, bi me mogoče zaustavila na površju in bi se mi vdiralo samo do tam. Tako pa sem kar nekajkrat pristala v snegu do popka. Pa sem se vlekla in kopala nazaj na površje. V nekem delu, ko se je sneg pošteno prediral na vsakem koraku in sem imela dovolj snega v čevljih in hlačah, sem šla kar po vseh štirih, saj sem tako prerazporedila svojo težo in se je manj udiralo. Hja, znajt se je treba.

Po svojih sledeh nazaj

Do popka

Ob poti

Smer: Sveti Janez Krstnik na Ojstrici

Vrh: Košenjak (1522 m)

Malo pred drugo uro sem že bila nazaj pri avtu. Ker ni bilo ne duha, ne sluha o napovedanem slabem vremenu, sem se na poti nazaj odpeljala še do Košenjaka ter skočila na vrh. Luškan hribček, za regeneracijo po grebenskem prečenju Pece.

Nazaj sem prišla ravno ob zahodu. Fantastičen dan, lepi razgledi in osem debelih ur hoje je bilo za mano.

Na Košenjaku

Skoraj že nazaj

Palec in Zelenjak

Smer: Ljubelj

Datum: 10. 10. 2020

Dvatisočak:

50. Palec (2026 m)

51. Zelenjak (2024 m)

Z Ljubelja proti koči na Zelenici, eno uro hoje po gozdni potki ali po široki cesti. Na Zelenici je kar mrgolelo ljudi. Sama pa sem se odločila za manj obljudene vrhove, Palec in Zelenjak, na katera vodijo le zahtevna brezpotja.

Sprva sem sledila poti proti Vrtači, nato pa zavila na brezpotje. Pot poteka pod severnim pobočjem Vrtače in pod grebenom Možicev. Prav prijetna sprehajalna pot, ki se zmerno vzpenja. Od koče na Zelenici do vrha enega izmed vrhov je približno dve uri zmerne hoje.

 

Pot krasijo sedaj že rumeneči macesni in ruševje. Kamor seže pogled pa se razprostirajo vrhovi Karavank.

 

Rumeneči macesni dajo svoj pridih.

 

Razgled. 

Najprej sem se odpravila na Palec, kasneje pa še na Zelenjak (sosednjo Vrtačo sem se odločila prihraniti za zimo). Na oba dvatisočaka vodi lepo shojeno brezpotje z le nekaj lažjega poplezavanja. 

Palec.

 

Proti Zelenjaku.

 

Razgled na čudovite barve. 

 

Zelenjak.

Na Koči na Zelenici sem si privoščila še odlične štruklje in se nekaj čez opoldne že vračala proti Ljubelju. Za mano je bila čudovita jesenska pravljica.

Odlični štruklji.

Grebensko prečenje Košute

Smer: Kofce - planina Dolga Njiva

Datum: 9. 10. 2020

Dvatisočak:

40. Veliki vrh (2088 m)

41. Toplar (2000 m)

42. Malo kladivo (2036 m)

43. Kladivo (2094 m)

44. Pungartska gora/Tegoška gora - zahodni vrh (2025 m)

45. Tegoška gora - vzhodni vrh (2044 m)

46. Užnik/Macesje - zahodni vrh (2079 m)

47. Macesje - vzhodni vrh (2124 m)

48. Ostrv (2104 m)

49. Košutnikov Turn (2134 m)

Ker je bila vremenska napoved za petek lepa, je bil čas za čudovito jesensko turo, ki sem jo načrtovala že kar nekaj časa. Vzela sem dopust in se že v četrtek popoldne odpeljala proti izhodišču, kamor sem prispela v poznih večernih urah.

 

Ker me je naslednji dan čakalo dolgo grebensko prečenje in nisem želela izgubljati dragocenih ur spanca, ki bi jih izgubila z vožnjo čez našo kokoško, sem se odločila kar za spanje na zadnjih sedežih avtomobila. Zunaj je bilo nekaj stopinj nad lediščem, na oknih se je sredi noči začela delati slana, jaz pa sem mižala v svoji topli spalki.

Po toplem čaju, ki sem si ga naredila na gorilniku, sem jutro pričela s potjo proti Kofcam. Zajtrk je bil kar na poti. Do Kofc ni daleč, pot je prav prijetna. Iz koče na Kofcah se je odprl čudovit pogled proti jesensko obarvanim gozdovom. Višje ležeče trave so že rumenele, planinsko cvetje odcvetelo. Gore pa so pokazale vse svoje jesenske čare.

 

 

 

Proti grebenu na poti do Kofc.

Na Velikem vrhu.

Na Kofcah se nisem dolgo zadrževala, čakal me je verjetno najdaljši slovenski greben, ki je dolg nekaj več kot 10 kilometrov. Najprej sem se odpravila proti Velikemu vrhu. Na grebenu so po nekod še bile zaplate prvega snega, ki je v visokogorju zapadel pretekla dva tedna. Tudi veter je močno bril, zato so se dobra vetrovka s kapuco in vetrne hlače izkazale za neprecenljiv del opreme.

 

Iz zahodnega dela proti vzhodu.

Proti enemu izmed vrhov.

Iz vzhodnega dela proti zahodu, pogled nazaj.

Pisane barve jeseni.

 

Zadnja dva vrhova, Tolsto Košuto z vzhodnim in zahodnim vrhom, sem spustila, saj nanju vodi le brezpotje. Zaradi krajših jesenskih dni mi je za obisk teh vrhov zmanjkalo časa. Bosta počakala na naslednji obisk. Zadnji osvojeni vrh je bil Košutnikov Turn, s katerega sem sestopila na planino Dolga Njiva, kjer je čakal drugi avto. Ker se vračanje na izhodišče ob pobočju vleče kot čreva, vsekakor priporočam dva avtomobila.

 

Vrh Košutnikovega Turna.

 

 

Kavke v jadranju.

 

Koča na planini Dolga Njiva.

 

Greben Košute je relativno enostaven greben s čudovitimi razgledi. Na vzhodnem delu je nekoliko zatevnejši, tam je tudi nekaj zajl. Na celotni dobrih devet ur dolgi turi dvatisočake pobiraš kot hruške. Definitivno je grebensko prečenje Košute epska jesenska tura.

Po treh Stolih do Vajneža

Smer: Valvasorjev dom pod Stolom

Datum: 5. 9. 2020

Dvatisočak:

31. Mali stol (2198 m)

32. Stol (2236 m)

33. Potoški Stol (2014 m)

34. Vajnež (2114 m)

Po nekaj tedenski odtegnitveni krizi brez dvatisočakov sem se zopet odpravila proti Gorenjski, proti dvatisočaku Stolu. Zgodaj zjutraj sem že tretjič stala v Završnici in opazovala načrtovan vrh. Prvič me je pregnala nevihta, drugič pa se je vrh kopal v oblakih, zato sem pot takrat opustila - grebensko prečenje pač ni užitek brez razgleda. Pravijo, da gre v tretje rado in res je, tokrat sem vrh le osvojila.

 

Valvasorjev dom

 

Počitek z metuljčkom na roki

 

Bodeča neža ob poti.

Na nebu ni bilo niti enega oblačka, še ob rosnem jutru pa sem se po Žirovniški poti odpravila proti Stolu. Shojene skale so drsele od rose, na poti se je gnetlo mravljišče ljudi, vroče sonce pa dodalo nekaj stopinj k že tako toplemu ozračju. Ob vzponu sem komaj čakala, da prispem na vrh ter se poženem po grebenski poti, kjer takšne gužve ni več bilo.

 

Mali stol s Prešernovo kočo

 

 Razgled proti Julijcem

 

Prvi osvojeni dvatisočak je bil Mali Stol s Prešernovo kočo pod vrhom. Kratek počitek, nato pa sem nadaljevala proti Stolu od koder se je odprl čudovit pogled proti Avstriji. S Stola sem nadaljevala proti Potoškemu stolu. Na shojeni in lepo markirani poti me je spremljala veriga Julijcev v varnem zaledju Triglava. Od Potoškega Stola do Vajneža pot poteka po travnatem tepihu, pa sem pičila kar bosa s čevlji v rokah.

 

Ob poti

 

Na Stolu

 

Potoški Stol

 

 Grebensko prečenje, pogled proti Stolu.

 

Na Vajnežu, daleč pred trumo ljudi, sem izkoristila čas za užitek ob beketanju ovc in čudovitem razgledu. Z vrha me je pregnal čas, ki je oznanjal, da bo pred temo potrebno priti še v dolino. Pa sem jo mahnila nazaj proti Valvasorju, v mislih pa že kovala nove načrte na dvotisočake, da izkoristim še nekaj vikendov do snega.

Vajnež

 

Veriga Julijcev pod budnim očesom našega očaka.