Palec in Zelenjak

Smer: Ljubelj

Datum: 10. 10. 2020

Dvatisočak:

50. Palec (2026 m)

51. Zelenjak (2024 m)

Z Ljubelja proti koči na Zelenici, eno uro hoje po gozdni potki ali po široki cesti. Na Zelenici je kar mrgolelo ljudi. Sama pa sem se odločila za manj obljudene vrhove, Palec in Zelenjak, na katera vodijo le zahtevna brezpotja.

Sprva sem sledila poti proti Vrtači, nato pa zavila na brezpotje. Pot poteka pod severnim pobočjem Vrtače in pod grebenom Možicev. Prav prijetna sprehajalna pot, ki se zmerno vzpenja. Od koče na Zelenici do vrha enega izmed vrhov je približno dve uri zmerne hoje.

 

Pot krasijo sedaj že rumeneči macesni in ruševje. Kamor seže pogled pa se razprostirajo vrhovi Karavank.

 

Rumeneči macesni dajo svoj pridih.

 

Razgled. 

Najprej sem se odpravila na Palec, kasneje pa še na Zelenjak (sosednjo Vrtačo sem se odločila prihraniti za zimo). Na oba dvatisočaka vodi lepo shojeno brezpotje z le nekaj lažjega poplezavanja. 

Palec.

 

Proti Zelenjaku.

 

Razgled na čudovite barve. 

 

Zelenjak.

Na Koči na Zelenici sem si privoščila še odlične štruklje in se nekaj čez opoldne že vračala proti Ljubelju. Za mano je bila čudovita jesenska pravljica.

Odlični štruklji.

Grebensko prečenje Košute

Smer: Kofce - planina Dolga Njiva

Datum: 9. 10. 2020

Dvatisočak:

40. Veliki vrh (2088 m)

41. Toplar (2000 m)

42. Malo kladivo (2036 m)

43. Kladivo (2094 m)

44. Pungartska gora/Tegoška gora - zahodni vrh (2025 m)

45. Tegoška gora - vzhodni vrh (2044 m)

46. Užnik/Macesje - zahodni vrh (2079 m)

47. Macesje - vzhodni vrh (2124 m)

48. Ostrv (2104 m)

49. Košutnikov Turn (2134 m)

Ker je bila vremenska napoved za petek lepa, je bil čas za čudovito jesensko turo, ki sem jo načrtovala že kar nekaj časa. Vzela sem dopust in se že v četrtek popoldne odpeljala proti izhodišču, kamor sem prispela v poznih večernih urah.

 

Ker me je naslednji dan čakalo dolgo grebensko prečenje in nisem želela izgubljati dragocenih ur spanca, ki bi jih izgubila z vožnjo čez našo kokoško, sem se odločila kar za spanje na zadnjih sedežih avtomobila. Zunaj je bilo nekaj stopinj nad lediščem, na oknih se je sredi noči začela delati slana, jaz pa sem mižala v svoji topli spalki.

Po toplem čaju, ki sem si ga naredila na gorilniku, sem jutro pričela s potjo proti Kofcam. Zajtrk je bil kar na poti. Do Kofc ni daleč, pot je prav prijetna. Iz koče na Kofcah se je odprl čudovit pogled proti jesensko obarvanim gozdovom. Višje ležeče trave so že rumenele, planinsko cvetje odcvetelo. Gore pa so pokazale vse svoje jesenske čare.

 

 

 

Proti grebenu na poti do Kofc.

Na Velikem vrhu.

Na Kofcah se nisem dolgo zadrževala, čakal me je verjetno najdaljši slovenski greben, ki je dolg nekaj več kot 10 kilometrov. Najprej sem se odpravila proti Velikemu vrhu. Na grebenu so po nekod še bile zaplate prvega snega, ki je v visokogorju zapadel pretekla dva tedna. Tudi veter je močno bril, zato so se dobra vetrovka s kapuco in vetrne hlače izkazale za neprecenljiv del opreme.

 

Iz zahodnega dela proti vzhodu.

Proti enemu izmed vrhov.

Iz vzhodnega dela proti zahodu, pogled nazaj.

Pisane barve jeseni.

 

Zadnja dva vrhova, Tolsto Košuto z vzhodnim in zahodnim vrhom, sem spustila, saj nanju vodi le brezpotje. Zaradi krajših jesenskih dni mi je za obisk teh vrhov zmanjkalo časa. Bosta počakala na naslednji obisk. Zadnji osvojeni vrh je bil Košutnikov Turn, s katerega sem sestopila na planino Dolga Njiva, kjer je čakal drugi avto. Ker se vračanje na izhodišče ob pobočju vleče kot čreva, vsekakor priporočam dva avtomobila.

 

Vrh Košutnikovega Turna.

 

 

Kavke v jadranju.

 

Koča na planini Dolga Njiva.

 

Greben Košute je relativno enostaven greben s čudovitimi razgledi. Na vzhodnem delu je nekoliko zatevnejši, tam je tudi nekaj zajl. Na celotni dobrih devet ur dolgi turi dvatisočake pobiraš kot hruške. Definitivno je grebensko prečenje Košute epska jesenska tura.