nedelja, 24. januar 2021

Slovenska

Smer: Slovenska (alpinistični vzpon)
Datum: 21. 8. 2020

Odtegnitvena kriza je po 106 dneh, 34 knjigah in 7 filmih na temo gorništva, plezanja in alpinizma enostavno prevelika. Hja, nekako se je potrebno zaposliti, če je v tvoji regiji le en višji hribček za vzdrževanje kondicije, o gorah na drugi strani Slovenije pa lahko le poslušaš in bereš.

Ker turnih pancarjev pred zaprtjem nisem uspela kupiti, je tudi turna smuka splavala po vodi. Tako sem ostala prepuščena na milost in nemilost spominov in fotografij preteklih gorskih potepanj.

Ob prebiranju bloga in pregledovanju slik sem ugotovila, da se mi je eno izmed lepših potepanj izmuznilo iz objave v tem blogu, alpinistična klasika - Slovenska smer v Severni Triglavski steni (III+, 800 m).

 
Slovenska smer s Prevčevim izstopom.

 Ogromna Stena da človeku občutek majhnosti in nepreplezljivosti.

Pred začetkom na turo sem nekoliko omahovala. Predvsem zaradi utrujenosti prejšnjih dni in že dodobra načetih žuljev, ki so mi jih zadejali novi pohodni čevlji. Pa je bila želja prevelika, s stisnjenimi zobmi sem povlekla pohodne čevlje čez razbolele noge in še pred vzhodom sva s soplezalcem štartala iz Vrat. Mimo Aljaževega doma čez Prag, vendar le do nemarkiranega odcepa, kjer je začetek plezalnega dela.  V prvem delu ter nekaj ključnih delih sva se varovala, večino pa plezala nenavezana, saj je bilo napredovanje tako hitrejše, vrv pa bi bila samo v napoto.

 
Užitek

Po krušljivem delu sva prispela do Belih plati ter nadaljevala po žlebu na desni strani. Pri Bučarjevi grapi naju je pričakala vpisna knjiga, v katero sva se seveda vpisala. Med plezanjem sem ozrla Zlatorogove police, ki prečijo celotno Triglavsko steno.

Pri Slovenski grapi je še bilo v zgornjem delu manjše snežišče, ki se ga je brez težav dalo prečiti.

 
Proti grapi

Za izstop sva izbrala Prevčev izstop. Celotna smer od izhodišča nama je vzela približno 6 ur.

Na travnati terasi, s pogledom na našega očaka, je bil čas za počitek. Najprej sem sezula čevlje, nato pa uživala ob čudovitem dnevu. Po krajšem počitku sem skočila še do Staničevega doma, kjer sem si privoščila konkretnejšo malico. Nato pa nazaj proti Vratom. Na poti navzdol sem prehitevala utrujene planince, ki so se vračali s Triglava. V dobrih dveh urah sem bila v dolini, kjer me je čakal nov izziv: pojma nisem imela, kje bom tisti večer spala. Na koncu je naneslo tako, da sem se zvila kar na zadnjih sedežih avta.

Takšne poglede pogrešam

Definitivno je bila Slovenska ena izmed najlepših potepanj po gorskem svetu. Med pisanjem se mi je na trenutke zazdelo, kot da jo ponovno plezam. Le še skala v rokah mi je manjkala. Kljub temu, da gora trenutno nimam v bližini, je karantena prinesla pomembno spoznanje. Ugotovila sem, da moje srce neustavljivo hrepeni po gorskih vrhovih.

Do nadaljnega ... Ko bom spet stala na enem izmed gorskih vrhov. 🌄😊

sobota, 10. oktober 2020

Palec in Zelenjak

Smer: Ljubelj
Datum: 10. 10. 2020
Dvatisočak:

Z Ljubelja proti koči na Zelenici, eno uro hoje po gozdni potki ali po široki cesti. Na Zelenici je kar mrgolelo ljudi. Sama pa sem se odločila za manj obljudene vrhove, Palec in Zelenjak, na katera vodijo le zahtevna brezpotja.

Sprva sem sledila poti proti Vrtači, nato pa zavila na brezpotje. Pot poteka pod severnim pobočjem Vrtače in pod grebenom Možicev. Prav prijetna sprehajalna pot, ki se zmerno vzpenja. Od koče na Zelenici do vrha enega izmed vrhov je približno dve uri zmerne hoje.
 
Pot krasijo sedaj že rumeneči macesni in ruševje. Kamor seže pogled pa se razprostirajo vrhovi Karavank.
 
Rumeneči macesni dajo svoj pridih.
 
Razgled. 

Najprej sem se odpravila na Palec, kasneje pa še na Zelenjak (sosednjo Vrtačo sem se odločila prihraniti za zimo). Na oba dvatisočaka vodi lepo shojeno brezpotje z le nekaj lažjega poplezavanja. 

Palec.
 
Proti Zelenjaku.
 
Razgled na čudovite barve. 
 
Zelenjak.


Na Koči na Zelenici sem si privoščila še odlične štruklje in se nekaj čez opoldne že vračala proti Ljubelju. Za mano je bila čudovita jesenska pravljica.

Odlični štruklji.

Grebensko prečenje Košute

Smer: Kofce - planina Dolga Njiva
Datum: 9. 10. 2020
Dvatisočak:

Ker je bila vremenska napoved za petek lepa, je bil čas za čudovito jesensko turo, ki sem jo načrtovala že kar nekaj časa. Vzela sem dopust in se že v četrtek popoldne odpeljala proti izhodišču, kamor sem prispela v poznih večernih urah.
 
Ker me je naslednji dan čakalo dolgo grebensko prečenje in nisem želela izgubljati dragocenih ur spanca, ki bi jih izgubila z vožnjo čez našo kokoško, sem se odločila kar za spanje na zadnjih sedežih avtomobila. Zunaj je bilo nekaj stopinj nad lediščem, na oknih se je sredi noči začela delati slana, jaz pa sem mižala v svoji topli spalki.

Po toplem čaju, ki sem si ga naredila na gorilniku, sem jutro pričela s potjo proti Kofcam. Zajtrk je bil kar na poti. Do Kofc ni daleč, pot je prav prijetna. Iz koče na Kofcah se je odprl čudovit pogled proti jesensko obarvanim gozdovom. Višje ležeče trave so že rumenele, planinsko cvetje odcvetelo. Gore pa so pokazale vse svoje jesenske čare.
 
 
 
Proti grebenu na poti do Kofc.

Na Velikem vrhu.

Na Kofcah se nisem dolgo zadrževala, čakal me je verjetno najdaljši slovenski greben, ki je dolg nekaj več kot 10 kilometrov. Najprej sem se odpravila proti Velikemu vrhu. Na grebenu so po nekod še bile zaplate prvega snega, ki je v visokogorju zapadel pretekla dva tedna. Tudi veter je močno bril, zato so se dobra vetrovka s kapuco in vetrne hlače izkazale za neprecenljiv del opreme.
 
Iz zahodnega dela proti vzhodu.

Proti enemu izmed vrhov.

Iz vzhodnega dela proti zahodu, pogled nazaj.

Pisane barve jeseni.
 
Zadnja dva vrhova, Tolsto Košuto z vzhodnim in zahodnim vrhom, sem spustila, saj nanju vodi le brezpotje. Zaradi krajših jesenskih dni mi je za obisk teh vrhov zmanjkalo časa. Bosta počakala na naslednji obisk. Zadnji osvojeni vrh je bil Košutnikov Turn, s katerega sem sestopila na planino Dolga Njiva, kjer je čakal drugi avto. Ker se vračanje na izhodišče ob pobočju vleče kot čreva, vsekakor priporočam dva avtomobila.
 
Vrh Košutnikovega Turna.
 
 
Kavke v jadranju.
 
Koča na planini Dolga Njiva.

 
Greben Košute je relativno enostaven greben s čudovitimi razgledi. Na vzhodnem delu je nekoliko zatevnejši, tam je tudi nekaj zajl. Na celotni dobrih devet ur dolgi turi dvatisočake pobiraš kot hruške. Definitivno je grebensko prečenje Košute epska jesenska tura.

nedelja, 20. september 2020

Grebensko prečenje Pelcev

Smer: Zadnja Trenta, Škrbina za Gradom (alpinistični vzpon)
Datum: 19. 9. 2020
Dvatisočak:

Ob petih zjutraj sva se s kolegom odpravila z izhodiščne točke, nebo so še osvetljevale zvezde. Z lučko na glavi in vsak s predelovanjem svoje zaspanosti, sva zakorakala v gozd proti Zavetišču pod Špičkom. Vsake toliko časa je tišino predrlo oglašanje jelenov. Po nekaj urah hoje, ko se je že zdanilo, se je odprl lep pogled proti grebenu Pelcev. Današnji plan! Na Zavetišču hitra malica in nato po melišču do izhodiščne točke.
Ob sončnem vzhodu

Pogled na Pelce 
 
Zavetišče pod Špičkom 
 
Smejoča markacija na poti 
 
Proti dolini

Od tukaj dalje je bilo na vrsti plezanje. Greben se pleza težavnosti II, po nekod pride blizu III, do prvega dvatisočaka sva se dvakrat spustila z abzajlom. S Pelca nad Klonicami se je odprl razgled na sosednje vrhove. Malo naprej je bila jasica, trave so se že začele barvati v rumene jesenske barve. Travnat balkon je bilo potrebno izkoristiti, zleknila sem se in nekaj časa uživala v čudovitem razgledu iz improvizirane dnevne sobe.
 
 
Proti skali, začetek plezanja.
 
Lepši del
 
 
Abzaj 
 
Na vrhu Pelca nad Klonicami 

Ker so dnevi vedno krajši, pred nama pa je bil še cel greben, je bilo treba kmalu nadaljevati. Greben je ves čas zelo izpostavljen in mestoma izjemno ozek. Na vsaki strani zevajo globine.
 
Venček planik
 
Pogled iz dnevne sobe 
 
Pred Zadnjim Pelcem še malo daljši abzajl. Čakal je še vzpon na zadnji dvotisočak. Tale pa je bil prava preizkušnja. Potrebno je bilo plezati po strmem, s travami zaraščenem in prepadnem terenu. Napačen stop ali prijem pa bi v dolini imeli mleto meso. Pobočje Zadnjega Pelca je preraščeno s travami in posuto s krušljivimi kamni. Prej občdujočo trentsko travo sem sedaj kar nekajkrat preklela in pogrešala trdo skalo za oprijem. Stopala sem na majhne terasice ter se za ravnotežje držala travnatih bilk, saj drugega ni bilo. Prava preizkušnja, kjer ti glava ne sme odpovedati in si ne moreš dovoliti, da bi zmrznil od odrenalina, ki se pretaka po krvi.
 
Proti Bovcu 
 
Prečenje grebena
 
Končno sem bila na vrhu! Čakal je le še sestop. Po isti smeri do škrbine, kjer sem prej abzajlala.
 
Dogodivščine pod vznožjem pa še ni bilo konec. Čakale so naju še debele štiri ure po brezpotju proti Planini Zapotok ter avtu. Najprej sva po skalnatem terenu iskala možice, ki jih kar ni bilo. Zato sva se odločila slediti občutku. Prišla sva do visokih trav, ki so segale do kolen. Kar nekaj časa sva hodila po travah, pod katerimi so bile luknje, gležnji pa so se ob stopih neprijetno zvijali. Iz trav sva prešla v gozd. Ko je sonce začelo prehajati v svoj spanec, sva le našla markirano pot, kateri sva sledila vse do avta.
 
Še en pogled na Zadnji Pelc
 
Grebensko prečenje Pelcev je ena zahtevnejših tur, ki sem jih naredila. So bili pa užitki poplezavanja po gamsjem svetu toliko večji. Izpostavljenost na grebenu je ves čas velika, celo pot je potrebna zbranost, pogosto varovanja ni mogoče postaviti, celotno prečenje z izhodišča pa vzame 10 do 13 ur. Vsekakor pa gorska poslastica za vse ljubitelje brezpotji!

ponedeljek, 14. september 2020

Kralj gora

Smer: Vršič
Datum: 13. 9. 2020
Dvatisočak:

Jalovec ne slovi zaman po imenu Kralj gora. Poleg tega, da je šesta najvišja gora v naši kokoški, se z njega razprostirajo fantastični razgledi in nanj vodijo le zahtevne poti, ki jih spremljajo čudoviti zapisi na skalah. Po napornem delovnem tednu je to pot, ki te prav napolni.

Še ob trdi temi, ko je na nebu svetil krajec lune in so se lučke najbolj zagnanih že podile v ostenju Prisojnika, sem z Vršiča pričela svojo pot proti Jalovcu.
 
 
Pred vzhodom že na izhodišču
 

Pogled nazaj proti Vršiču
 
Pot se sprva malo spusti in poteka po gozdu. Ves čas nas spremljajo razgledi na sosednje dvatisočake. Do Jalovške škrbine gre brez težav, le nekaj klinov in zajl je potrebno premagati. Višje pa se vsak pohodnik sooči z lažjo plezarijo. Varovanja na posameznih delih skoraj ni, vendar kljub temu veščemu pohodniku pot ne bi smela delati težav. Po nekaj minutah plezalnega vzpona, sem prišla do grebena, ki sem ga prečila vse do vrha. Na poti so me spremljali srčni napisi, ki prav prijetno narišejo nasmeh na obraz.
 
Prvi razgledi 

"Gore v srcu, duša svobodna. Samo nebo je meja." Eden izmed ljubših.

 
Malo pred škrbino.

Sonček za sončkasto pot na Jalovec.

 
Razgled s škrbine.

"Lepota gora, to je Slovenija. Jalovec pa Kralj gora."

 
Razgled med poplezavanjem.

"Hodi v planine, dokler je še čas. Ker prišel bo čas, ko ne bo več čas in kmalu bo ta čas!"

Očitno je kar nekaj planincev izkoristilo sončno nedeljo in hitro krajšajoče dneve, saj je bilo na vrhu pravo malo človeško mravljišče. Po užitku v dih jemajočih razgledih in krajši malici, sem se namenila proti Zavetišču pod Špičkom. Tam zopet krajši postanek ter povratek proti Vršiču. Od Špička se kamnita steza kmalu zopet spremeni v mehko gozdno podlago.
 
 
Na vrhu, v ozadju Mangart. 

"Življenje je prepad in je gora."

Oblaki pod nami.

 
Gamsja družina ob poti pod Špičkom.

 
Melišče, v daljavi Zavetišče pod Špičkom.

 
"Vse umre, le gore so večne."
 
Jalovec je ena izmed lepših gora, ki nosi nek poseben čar. Definitivno lahko rečem, da se je brez težav uvrstila v enega izmed meni ljubših dvatisočakov!
 
 
"Živi za danes. Smej se. Srečno!"