Datum: 8. 8. - 9. 8. 2020
Dvatisočak:
27. Razor (2601 m)
28. Planja (2453 m)
Ob zgodnjih jutranjih urah sem se odpravila iz Poštarskega doma na Vršiču. Na prvem razpotju sem zavila proti grebenski poti na Prisojnik, čakale so me tri ure hoje. Na začetku me je spremljala Ajdovska deklica, kasneje pa čudovite barve, v katerih so se dvigale stene gora ob sončnem vzhodu. Pot sem zaradi čudovitih razgledov takoj vzljubila. Le močni sunki vetra so nekoliko kvarili pravljično vzdušje. Na Prisojniku nisem bila dolgo, saj me je čakala še dolga pot.
Ajdovska deklica v spodnji levi polovici sten.
Poštarski dom na Vršiču.
Grebenska pot.
Razgled s Prisojnika.
Nadaljevala sem proti Razorju po Jubilejni poti. Pot je deloma ferata, ki poteka po skoraj navpičnih stenah. Na poti sem naletela na podor, ki se je zgodil pred časom, vendar prečenja pretirano ni oteževal. Proti Razorju sem prečila tudi okno, gre za naravno znamenitost. Zadnjih nekaj metrov na Razor je potrebno preplezati deset metersko navpično steno z manjšim previsom. Ob pomoči mišic na rokah, zajlah in klinih le to ni preveč težavno. Na vrhu Razorja se je odprl fantastičen razgled. Na zahodu vse do Mangarta in italijanskih vrhov, na vzhodu pogled na Triglav z dobro vidno Kredarico. Na jugu se je dvigal Krn in ostala bohinjska veriga, na severu pa se je bohotila Škrlatica.
Okno na poti na Razor.
Mišice na ferati.
Navpično navzgor.
Tik pod vrhom.
Vrh Razorja, v ozadju Triglav.
Ko sem se naužila razgledov, sem se vrnila proti sedlu in nadaljevala na zadnji dvatisočak, Planjo. Iz Planje pa naravnost do Koče na Kriških podih, kjer sem si privoščila zasluženo kosilo. Še pogled na Kriško jezero in pozno popoldne povratek v smeri doline Trente.
Planja s pogledom na Razor.
Kriško jezero.
Dolina Trente.
Po devetih urah hoje se je štiri urni spust vlekel kot jara kača. Serpentinam, ki se kar niso in niso hotele spustiti, kar ni bilo konca. Malo pred Trento me je začela dohitevati tema. Ker sem imela namen bivakirati, sem zavila v gozd in našla prijetno jaso, ki je bila poraščena z mehkim mahom. Podloga, spalka in že sem tesno tiščala svoje oči.
Od Kriških podov proti Trenti.
Zbudila sem se ob pogledu na jasno nebo in krošnje dreves. Bujenje je nekoliko pospešil mali škrpijon, ki je strumno korakal mimo mene.
Razgled iz postelje.
Mahnila sem jo do Trente, kjer sem se odločila za štop. Nisem dolgo čakala, že me je prijazni voznik popeljal čez nekaj ovinkov do Koče pri izviru Soče. Tam sem si napolnila hitro pojenjajoče zaloge vode in stisnila še zadnjih nekaj višincev do Vršiča, kjer me je čakal avto. Še en več kot uspešen podvig, po katerem bo prav prijala nekaj dnevna regeneracija ob vodnih biserih Gorenjske.
Do Vršiča.
Ni komentarjev:
Objavite komentar