Družbo so mi tokrat delali trije mušketirji, ki so prav gentelmansko prepustili ženskam prednost. Nabasala sem mušketirje v avto in odpeljala do Šport hotela na Pokljuki, kamor smo prispeli v jutranjih urah in je predstavljala naše izhodišče rekreativne poti.
V vlogi kvazi gorske vodnice sem po debeli shojeni snežni odeji vodila v povprečnemu pohodniku divjem tempu. Moški ego treh mušketirjev je zadihano sledil mojim korakom, niso se dali.
Kar hitro smo prispeli do Planine Zajavornik, do koder vodi zmeroma ravna pot. Tukaj so se nam prvič odprli pogledi na višje vrhove. Pastirske koče so se šibile pod težo snega. Od Planine Zajavornik smo nadaljevali proti Blejski koči ter od tam po slabše shojeni in po nekod do kolen ugrezajoči poti proti vrhu.
Na razpotju je padla ženska komanda, da bomo obiskali še Brda, ni bilo treba reči dvakrat, mušketirji so bili kot tapravi dedci takoj za akcijo. Severna stran je bila na debelo prekrita z opastmi, zato smo se robov na daleč izogibali. Ekspresa v dolino pač nihče ne bi bil vesel. S cepini v rokah smo prišli na vrh ter uživali ob razgledih. Dereze zaradi mokrega in shojenega snega niso bile potrebne.
Pogled proti Brdom
Po Brdih smo mahnili še na Debelo Peč. Navalili smo ravno na večjo pohodniško skupino, ki pa je vrh k sreči kmalu zapustila. Družbo so nam delale le še kanje. Razgledi so bili nori.
Naročilo za lepo vreme se je na vrhu začelo uresničevati. Veter je spihal oblake in na poti nazaj smo že pokracovali po mokri snežni preprogi hotela modro nebo.
Na Debeli Peči
Na Blejski koči postanek in čaj ter povratek proti avtu. Ker pa je bila naša izbrana družba alpinistične narave, smo strokovnost svoje ture potrdili še s prerezom snežne odeje. Sicer bolj za šalo kot za res in predvsem v smislu celotne ture, ki je bila polna smeha in zabave. Definitivno epska zimska pot, ki bi jo z veseljem vsakodnevno ponavljala v neskončnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar